petek, 3. april 2015

93. dan: Pozornost 14

Jutri je velika sobota in se nese blagoslovit jedi. Vsako leto sem porinjena, da grem narediti to jaz, ker se nisem uprala in branila, ter sem bila ravno doma. Zadnjih nekaj let mi je bilo zelo neprijetno, saj so dekleta mojih let ali mlajše hodile s fanti ali otroci na ta blagoslov, jaz pa sem bila sama in sem samo čakala da bo vsega skupaj kar najhitreje konec, da sem odšla domov. Niso mi kazali pozornosti, vendar sama sem se počutila, kot da bi me gledali grdo in me opravljali, da kako to, da sem sama in tako dalje.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila misliti/predvidevati, da ljudje v cerkvi me opazujejo in gledajo name kot da sem manj vredna, ker sem samska in brez otrok. Ko se zavem, da mislim/predvidevam, da ljudje v cerkvi me opazujejo in gledajo name kot da sem manj vredna, ker sem samska in brez otrok, se ustavim in diham. Zavedam se, da to ni nič nenavadnega, ampak se mi to dogaja zaradi mojih predstav in predsodkov. Zavezujem se, da ne predvidevam kaj mislijo drugi, ker ne morem vedeti kaj mislijo, ker nisem v njihovi glavi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti predsodke glede samskih oseb, da smo manj vredne kot osebe v paru in z otroci. Ko se zavem, da imam predsodke glede samskih oseb, da smo manj vredne kot osebe v paru in z otroci, se ustavim in diham. Zavedam se, da je na tem planetu različno število moških in žensk in da ne morejo biti vsi poparčkani, ker se pač ne izide. Prav tako samski ljudje ne moremo biti manj vredni, kot ljudje v pari in z otroci, ker pač nekateri se sami odločijo da bodo samski. Težje je ljudem, ki si želimo partnerja, vendar ga ne dobimo, vendar da bi dobili partnerja potrebujemo najprej imeti radi samega sebe, ker šele nato lahko iščemo in zgradimo trdno vezo. Zavezujem se, da se nimam za nekaj manj, ker sem samska.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila misliti/predvidevati/predstavljati, da me vsi ljudje opazujejo, ker hodim pri teh letih sama na blagoslov jedi, ter imam občutek, da se mi posmehujejo zaradi tega in sem zato v središču pozornosti. Ko se zavem, da mislim/predvidevam/si predstavljam, da me vsi ljudje opazujejo, ker hodim pri tehletih sama na blagoslov jedi, ter imam občutek, da se mi posmehujejo zaradi tega in sem zato v središču pozornosti, se ustavim in diham. Zavedam se, da so vse te moje predstave samo moje in da me mogoče/verjetno nima zamar, ker imajo vsi svoje težave/probleme/stvari/misli, s katerimi se ukvarjajo pri sebi. Zavezujem se, da ne razmišljam kaj razmišljajo drugi, ker tega ne morem vedeti. 

Ni komentarjev:

Objavite komentar