Uvod bo zgodba, da bom dala ven, da bom povedala kako jaz doživljam smrt in kako jaz vidim smrt. Ni noben klic na pomoč, ampak samo razjasnitev določenih stvari, katere ne poznate vi, pa včasih tudi jaz sama ne.
Bila je nedelja zvečer in nisem si želela nakaj narediti, vendar sem z muko šla. Že med delom mi je bilo slabo in sem šla večkrat na "zrak" iz tistega prostora. Ko je bilo konec dela, sem se usedla na stopnice in sem videla, da padam. Slišim glas, ki me kliče. Poleg tega glasu slišim še svoje dihanje, ki je zelo glasno. Tema je, saj mižim. Ker slišim glas odgovorim, potem tudi odprem oči, ter povem, da vidim. Nato slišim še drug glas. Ne prenesem ga, osebi rečem, da naj utihne in res to stori, vendar ne za dolgo.
To je moje najbližje srečanje s smrtjo, no bila sem samo v nezavesti, vendar baje nisem nekaj trenutkov dihala. Od tega trenutka me ni strah smrti, ker sem videla kako minljiva sem. Obenem pa se je s tem dogodkom pričelo moje govorjenje, ki je: "HOČEM UMRETI". Vendar nočem delati samomora, hočem samo se uleči in zaspati za vedno, ali pa samo za toliko časa, da se vse umiri, ali pa samo da se vse resetira, da pozabim to, kar me trenutno mori.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila podoživljati dogodek, ko sem kolapsirala/padla v nezavest tako slikovito, čeprav je minilo od tega dogodka več kot 2 leti. Ko se zavem, da podoživljam dogodek, ko sem kolapsirala/padla v nezavest tako slikovito, čeprav je minilo od tega dogodka več kot 2 leti, se ustavim in diham. Zavedam se, da se mi je to vtisnilo v spomin iz več razlogov, ker se mi je to zgodilo prvič, ker je bilo vse skupaj intenzivno, ker sem se v tistem trenutku resnično bolj kot vsega zavedala dihanja, saj je bila najglasnejša stvar, ker je bilo tako lepo in drugače in mi je spremenilo pogled na svet in na življenje, ter krhkost bivanja v tem telesu. Zavezujem se, da ko bom spet razmišljala o tem, saj to delam velikokrat, da ne vpletam nobenih, niti najmanjših čustev v ta dogodek, ki se je zgodil in je preteklost.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila uporabljati besedno zvezo hočem umreti v vsakdanjem življenju pred ljudmi in v pogovoru z ljudmi, kateri me ne poznajo in jemljejo vse to preresno in mi hočejo pomagati. Ko se zavem, da uporabljam besedno zvezo hočem umreti v vsakdanjem življenju pred ljudmi in v pogovoru z ljudmi, kateri me ne poznajo in jemljejo vse to preresno in mi hočejo pomagati, se ustavim in diham. Zavedam se, da je to moja krivda, saj ljudem beseda smrt sproža ljudem čustvene reakcije, saj povezujejo to besedo z izgubo bližnjega, včasih tudi v groznih in neprijetnih okoliščinah. Na tak način pa ljudi tudi izsiljujem, da mi posvetijo pozornost, kar pa ni dobro ne zame, ne za ljudi okoli mene in s tem moram prenehati in to čimprej. Ne smem za to govorjenje več kriviti slabo počutje in hormone, ker za to ni nič krivo. Preprosto moram se ustaviti in dihati in to je edina rešitev. Zavezujem se, da ko začutim, da se pripravlja slab občutek, da se umirim, pričnem z dihanjem in pričnem nekaj fizično delati, če ne drugega se objemati, grem brati knjigo, na sprehod, če ni že prepozno ali kaj podobnega.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila izkoriščati besedo smrt, da bi se mi ljudje posvečali. Ko se zavem, da iskoriščam besedo smrt, da bi se mi ljudje posvečali, se ustavim in diham. Zavedam se, da ej to najslabši način za iskanje pozornosti, navezovanje stikov in podobno. Na ta način prej izgubiš prijatelje, kot pa jih pridobiš, saj kmalu ugotovijo, da samo veliko govoriš, nič pa ne narediš. Ljudje, ki delajo samomore ponavadi so tiho in ko pride čas, potem se ubijejo brez omembe svojih problemov komurkoli. Če pa o tem razglabljaš okoli pa je to klic na pomoč, vendar ne, da naj ti preprečijo samomor, ampak da se poglej vase in razčisti sam s seboj. Tudi pregovor pravi, da pes ki laja ne grize in to je to. Zavezujem se, da ne iščem pozornosti ljudi na tako grob način, ampak na drugačen, pa če bo res kriza, sem tudi sama sebi dober sogovornik in zaupnik, samo sama sebi moram biti všečv svojem telesu.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati kako bi najlažje in brez večjih bolečin in trpljenja umrla, naredila samomor. Ko se zavem, da razmišljam kako bi najlažje in brez večjih bolečin in trpljenja umrla, naredila samomor, se ustavim in diham. Zavedam se, da samo naravna smrt ni boleča, pa še za to nisem prepričana. Sama si ne bi škodovala, ker ne maram bolečin, torej si ne morem zadati bolečine. Zaradi tega pri meni samomor v vsakem primeru odpade. Prav tako pa če bi si resnično želela škodovati, bi si zagotovo že, če ne drugega poizkusila. Noben problem ni tako velik, da bi moral človek zaradi njega narediti samomor, ker najhujša stvar, ki se ti v vsakem primeru lahko zgodi je smrt. Je pa razlika, ali do smrti živiš, ali pa životariš. Človek, ki je v vsakem trenutku, tukaj in zdaj živi, tisti, pa ki razmišlja kako hudo mu je, kako bi si rad škodoval, kako težko je življenje, kako je vse hudo in mučno, tak človek pa životari. Odločila sem se, da nočem več životariti, hočem stopiti na pot življenja in biti življenje. Zavezujem se, da ne razmišljam več o samomoru in kako bi si škodovala, ker je brez smisla.
Ni komentarjev:
Objavite komentar