137. dan: Napadi v Parizu

Že celo popoldne spremljam kaj ljudje mislijo o napadih v Parizu in se strinjam z nekaterimi, spet z drugimi pa ne. Dajem vsem podobne komentarje, vendar v meni je napetost. Jezna sem na drugače misleče ljudi, na ljudi, ki krivijo teroriste, da so to povzročili. Vendar to niso povzročili teroristi, to so povzročili ljudje, to smo povzročili vsi. Da, to je odras delovanja in mišlenja vsakega posameznika. Zagotovo se bo oglasil kdo, ter trdil, da pa on že ne more biti kriv za kaj takega. Pa je. Tudi sama sem kriva. Tudi sama dopuščam taka dejanja. Zakaj? Kako? Zaradi volitev. Vsak človek ima pravico soodločati. Vsak je lahko šel na volitve in izbral svojega predstavnika. No, nekateri ga imajo, spet drugi pa ne. Ker pa so na volitvah vsi idealni, ter se želijo predstaviti v najboljši luči, ter biti izvoljeni, pa se delajo svetnike, ter zato, ker niso taki, veliko ljudi ne hodi na volitve, in to ni prav. Če ne veš koda izvoliti, izvoli tistega, ki ti bo naredil najmanj škode. No, ko so volitve mimo, ter so naši izbranci na svojih stolčkih, se pokažejo taki, kot so v resnici. Iščejo potrditve od zgoraj, iščejo denar. Vse to pa prinaša vojska. Torej gredo z vojaki v tujino, kjer skrbijo za MIR. Kako ironično. Puške še nikoli niso prinesle miru. No, in tako gre "lezenje v rit" po stopničkah do ljudi, ki imajo svetovno premoženje v svojih rokah. Vendar ti ljudje ga še nimajo dovolj, hočejo še več, zato plačujejo ljudi, da povzočajo zdraho. Povzročajo vojne. No, kje je največ vojn? Tam, kjer je največ surovin, ter na strateško pomembnih območjih. Posamezniki hočejo na račun življenja ljudi še bolj obogateti. In to povzroča vojne. Mogoče jaz nisem dovolj, da bi lahko naredila konkretno spremembo, vendar je vsak posameznik pomemben. 

Sedaj pa so tu še francoske zastave na FB profilih. Jaz nisem je dala in je tudi ne nameravam. Sočustvujem s sorodniki ubitih ljudi v Franciji, pa tudi drugod po svetu. S tem, ko dam barve zastave franciej na svoj profil pokažem, da ej zame Francija pomembna država, ostale države pa so nepomembne. Države, kjer zaradi lakote umre na tisoče otrok niso pomembne, saj se to dogaja vsak dan, a ne? Vendar ne, tudi te države so pomembne. In ne bom bila ujetnica medijev, ki na nek način hočejo, da to delamo, da poveličujemo eno državo. Naredila bom tako, da bo pošteno do vseh, do vsakega zemljana, prebivalca Zemlje. Nihče ni bolj ali manj pomemben. 

Vendar to, da se je to zgodilo ravno v Franciji ni nič nenavadnega, saj voditelji podpirajo vojno in poboje in se ljudje samo branijo na tak način. Kot da francoski državljani niso nobenega človeka iz držav, iz katerih so ti napadalci ubili. To je lahko tudi karma, če želimo takoj reči. Tisti, ki dela namerne napake, se bo zanje moral kmalu odkupiti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila jeziti se na ljudi, ki mislijo drugače kot jaz, saj s tem, da se sekiram in jezim, ne bom nič spremenila, samo izgubila bom pomembno energijo, ki bi jo raje porabila za kaj pomembnejšega od kreganja in sekiranja, to pa je kako fizično delo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se prepričevati, da čeprav govorim, da smo vsi krivi za to stanje, da verjamem in se prepričujem, da jaz ne morem biti kriva, saj ne delam čisto nič narobe, vendar to ni res, saj veliko stvari, ki sem jih predstavila, da se jih ne sme/se jih mora delati, tudi jaz ravno obratno delam.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ljudi ne sprejemati take kot so, ampak jih želim spremeniti, da bodo razmišljali tako kot jaz.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila pisati blog čustveno in mogoče nekateri podatki in predlogi niso ravno najboljši za vse in niso preverjeni.

Odpustim si, da nisem sprejela in si dovolila delati po principu, ne delaj drugemu tistega, česar nočeš, da bi drugi storili tebi, saj s čustvenim nastopom delujem v nasprotju s tem principom.

136. dan: Videti sebe v dejanjih drugih

Pred časom je nekdo izmed mojih FB prijateljev imel svoj dan. V njegovem obnašanju sem prepoznala sebe, ko sem imela najhujši dan. Ves čas je ta oseba govorila eno in isto in nikogar ni poslušala, tako kot jaz ponavadi ne poslušam v takem obdobju. Ta oseba je čez čas povedala, da je bila to samo igra, ter bila nad reakcijami drugih navdušena, ter presenečena nad sabo, da je uspel ta podvig, kar pri meni takrat, ko se mi to zgodi, ni tako in se ponavadi vleče več dni. Včasih sem že boljše volje, vendar ker drugi nadaljujejo z nasveti meni, še vedno igram igro nedostopnosti in slabe volje. Prav tako sem opazila, da je to iskanje pozornosti, ter bolj, kot se želiš približati taki osebi z nasveti, grše izpadeš, zato je bolje, da se jo ignorora in kar sama preneha s tem, vsaj v mojem primeru je tako. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila zavedati se, da se obnašam neprimerno, vendar pri tem še naprej vstrajati. Ko se zavem, da se neprimerno obnašam, vendar pri te še naprej vstrajam, sem ustavim in diham. Zavedam se, da je besedna zveza neprimerno obnašanje lahko različno razumljeno, prav tako pa tudi moje obnašanje. Tokrat govorim o slabi volji in stresanju nejevolje na druge ljudi okoli sebe. Že to, da sem slabe volje ni najboljše, da pa v to povlečem še druge, pa je resnično neprimerno obnašanje, saj ni dobro ne zame ne za ljudi okoli mene. Zavezujem se, da ko bom opazila, da se neprimerno obnašam, da bom se odstranila iz družbenih omrežij.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati pozornost z neprimernim obnašanjem. Ko se zavem, da iščem pozornost z neprimernim obnašanjem, se ustavim in diham. Zavedam se, da kakršnikoli javni izpadi, ali pa izpadi na zasebnih kleptih so zato, da dobim pozornost. Čeprav se je moja potreba po pozornosti zelo zmanjšala, je še vedno prisotna in je tudi neprijetna, tako zame, kot za okolico. Zavezujem se, da preneham z iskanje pozornosti in če imam željo po tem, poizkusim narediti kaj pametnega.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila izzivati ljudi okoli sebe. Ko se zavem, da izzivam ljudi okoli sebe, se ustavim in diham. Zavedam se, da s tem, ko se jim prvo potožim kako slabo sem, potem pa nočem poslušati njihovih pridig, da je to navadno izzivanje. Vendar to bežanje pred dobronamernimi nasveti je v resnici bežanje pred resnico, pred tem, da moj um noče slišati tega, kar v resnici že ve, kar je dobro zame. Takrat se začnem boriti, odgovarjati tako, da želim utišati sogovornika. Uporabljem tudi nizke udarce, to so žaljive besede ali besedne zveze, ki so neprimerne za pogovor. Zavezujem se, da naslednjič, ne bom silila v pogovor, če ne bom želela slišati vseh nasvetov, ker samo pogovor zaradi pogovora ne more biti, če začnem z negativnimi izjavami.

135. dan: Nepopolna komunikacija

Včeraj sem pisala, kako me ljudje kljub temu, da jim večkrat razložim neko stvar ne razumejo. No, tam sem pisala, da me ne razumejo kaj želim povedati, tudi če povem vse informacije. Vendar imam sama še nek drug problem, ki ga opazijo drugi ljudje v pogovoru z mano. Namreč ponavadi pišem tako, da ne povem vseh informacij, ki so potrebne za normalno komunikacijo. Včasih jih namenoma spustim, da bi me povprašali po njih, spet drugič pa nenamerno. V primeru, da opazim, da sem nekatere informacije v pogovoru ali pri pisanju izpustila, jih dodatno napišem. Vem, da to izpuščanje podatkov ni dobro, saj sama, tudi če imam vse podatke, ponavadi še vedno zastavim kakšno podvprašanje, ker imam občutek, da ne vem vsega.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila predvidevati, da bodo ljudje ugibali ali pa me spraševali, če ne povem določenih informacij. Ko se zavem, da pedvidevam, da bodo ljudje ugibali ali pa me spraševali, če ne povem določenih informacij, se ustavim in diham. Zavedam se, da biti skrivnosten človek ljudem ni všeč. Ljudje si želijo odkritost, saj jim že mediji veliko skrivajo. Zato če si skrivnosten človek, ter se greš skrivalnice s tem nič ne pidobiš, prej izgubiš. Zavezujem se, da ne skrivam podatkov, da me bodo spraševali po njih ali jih ugotavljali, ampak jim če že želim, da ugibajo zastavim konkretno vprašanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila predvidevati, da me bodo ljudje že razumeli, čeprav ne napišem vsega, kar bi morala. Ko se zavem, da predvidevam, da me bodo ljudje razumeli, čeprav ne napišem vsega, kar bi morala, se ustavim in diham. Zavedam se, da mi ljudje ne znajo brati misli ali sklepati iz nekaj podatkov kaj sem jim v resnici želela povedati. Zavezujem se, da ko podajam neke informacije, se ustavim in diham, ter tako ustavim misli, saj tako bom se lažje skoncentrirala kaj pišem in podala dovolj in prave informacije, ter tako ne bo potrebno sogovornikom zastavljati dodatnih vprašanj.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati pozornost tako, da nisem podala vseh informacij, ki bi bile potrebne za to, da bi me sogovorniki razumeli. Ko se zavem, da iščem pozornost tako, da ne podam vseh informacij, ki bi bile potrebne za to, da bi me sogovorniki razumeli, se ustavim in diham. Zavedam se, da iščem pozornost na različne načine, ker si nisem sama sebi dovolj. Poizkušam dobiti sogovornike, ker mi je dolgčas, ker se ne znam ukvarjati sama s seboj in iščem pogovor, ter moj um išče energijo. Najbolje je v tem primeru se lepo posvetiti zavestnemu dihanju in fizičnemu delu. Zavezujem se, da ko se zavem, da iščem pozornost, se posvetim zavestnemu dihanju in fizičnemu delu.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila dajati nepopolne podatke, da me sprašujejo po njih zato, da sem v središču pozornosti. Ko se zavem, da dajem nepopolne podatke, da me sprašujejo po njih zato, da sem v središču pozornosti, se ustavim in diham. Zavedam se, da lahko v središče pozornosti, do prepoznavnosti ali do klepeta pridem tudi na drugačen način in sicer, da ne vzbujam pozornosti, se pogovarjam o temah, ki zanimajo vse vpletene v pogovor, govorim z namenom, da nekaj povem, ne pa zato da govorim in podobne stvari. Zavezujem se, da se opazujem in ko opazim, da si želim biti v središču pozornosti, se ustavim in diham, ter premislim, ali naj neko stvar objavim, komentiram, odgovorim nanjo, ali je to samo želja po pozornosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila govoriti in pisati prehitro, preden pomislim, ali sem podala vse pomembne informacije, ter ali sem dala prave in zadovoljive informacije. Ko se zavem, sa govorim in pišem prehito, preden pomislim, ali sem podala vse pomembne informacije, ter ali sem dala prave in zadovoljive informacije, se ustavim in diham. Zavedam se, da naše misli so zelo hitre in če govoriš jih težko ustaviš, lažje jih ustaviš tako, da pišeš, vendar še vedno so lahko prehitre in ovirajo pri normalni komunikaciji. Že tako prihaja do napačnih interpretacij, ker ima vsak človek drugačno interpretacijo iste besede in različno reagira na besedo, čeprav so besede nevtralne, potem pa če se še ne pove vsega, tako kot je bilo, je ali bo, prihaja do velikih napak pri komunikaciji in to lahko preprečimo samo z dobro komunikacijo, to je, da se pove vse podatke, tako pomembne, kot nepomembne, ter za razlago besed, za katere nisem prepričana, preveri v slovarju. Zavezujem se, da se pri govoru ali pisanju ustavim, ustavim prehitre misli, ter podam vse informacije, ki jih poznam, ne pa samo tiste, za katere mislim, da bi utegnile sogovornika zanimati.

134.dan: Ti nimaš prav

V zadnjem času sem pogosto v konfliktih in sicer z osebami, ki mislijo drugače kot jaz. Najpogosteje pidem v reakcijo, ko se osebi pove določena stvar več kot enkrat, ter se mi zdi, da oseba ignorira, ne bere/posluša, ali pa provocira ker misli, da je samo tako, kot ve in misli ta oseba prav. Najbolj me spravi v reakcijo, če oseba trdi nekaj, kar nisem rekla, ali pa sem bila napačno razumljena in to ne samo enkrat, ampak večkrat zapovrstjo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila reagirati na ljudi, ki me napačno razumejo, me ne poslušajo, napačno interpretirajo, trdijo nekaj, kar nisem rekla, me provocirajo. Ko se zavem, da si dovolim reagirati na ljudi, ki me napaččno razumejo, me ne poslušajo, napačno interpretirajo, trdijo nekaj, kar nisem rekla, me provocirajo, se ustavim in diham. Zavedam se, da so to samo moje predstave in moram sama sebe kontrorirati, kako bom reagirala in se ustaviti še predno reagiram, namesto da sodelujem v umu. Zavezujem se, da naslednjič, ko opazim, da reagiram se ustavim, diham, ter poizkusim z drugo temo, ali čem podobnim, da sploh ne pride do take ali podobne situacije, kjer bi kateri koli od sodelujočih v pogovoru prišel do reakcije.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila priti v konflikt z drugače mislečimi osebami. Ko se zavem, da sem v konfliktu z drugače mislečimi osebami, se ustavim in diham. Zavedam se, da ima vsak človek pravico do svojega mnenja, ter mnenje vsakega spoštujem, vendar ko za neko stvar, za katero nima nekega dokaza ali logične razlage trdi, da je čista resnica, ne morem, da mu ne bi razložila, da temu ni tako, vendar ravno v tem primeru ne pride do konflikta. Zavezujem se, da če se z neko osebo ne strinjam, ji razložim kaj mislim jaz, vendar če želi še vedno me nekaj prepričevati, se ustavim, diham in distanciram od pogovora.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila prepirati se z osebami, ki drugače mislijo kot jaz. Ko se zavem, da se prepiram z osebami, ki drugače mislijo kot jaz, se zaustavim in diham. Zavedam se, da s prepirom ne bom rešila ničesar, ampak samo še poslabšala situacijo, ki pa je že v osnovi napeta, saj nihče ne bo popustil, torej v tem primeru se moram jaz umiriti, se zavesti situacije in umiriti vse skupaj, saj sem ponavadi tisti človek, ki bi moral to opaziti in pravilno reagirati. Zavezujem se, da se ne prepriram, če pa že pride do prepira, moram se zavedati situacije in poskrbeti, da se umirim in ustavim prepir.

133. dan: Energijsko zdravljenje narave

Včeraj sem med sprehodom po gozdu dobila preblisk. Spomnila sem se, da leto pa še nekaj mesecev nazaj, ko je bil žled, so bili vsi zgroženi nad uničenjem. Veliko ljudi je hotelo pomagati naravi, da se čimprej pobere. Nekateri ljudje so hiteli s podiranjem dreves, da bi rešili ostala drevesa pred propadanjem, ostali so pogozdovali, tretji pa so delali energijska zdravljenja narave. Tisti, ki so delali fizično, torej pogozdovali in podirali, kar je bilo za podreti so naredili dobro delo. Tisti, ki so pogozdovali, do v gozd vnesli nove rastline, ki bodo rasle počasi in bo čez nekaj let to območje postalo spet gozd.

Tisti, ki so podirali, so preprečili širitev zajedalca, ki mu pravimo lubadar. Vendar lubadar se je vseeno razpasel. Da, glavni krivci so tisti, ki niso pospavili podrta in slaba drevesa. Vendar se sprašujem, ali so ljudje, ki so energijsko zdravili naravo jo res kaj pozdravili. So res naredili vsaj kaj malega, da se je narava opomogla, ali pa je bilo to njihovo prizadevanje izguba časa. Sama pravim, da je bilo to zdravljenje izguba časa, saj se je narava sama pobrala, kolikor se je lahko. In dokaz so ravno lubadarji, saj če bi bilo kaj na tem zdravljenjem, ne bi prišlo do tolikšnega sušenja dreves, kot prihaja sedaj. Lubadar je začel svojo pot pri podrtih drevesih, nato pa nadaljeval na manj odporna drevesa, ter se širi tudi na zdrava drevesa, ki počasi izgubljajo moč. 

Torej, ali še vedno verjamete, da energijsko zdravljenje narave deluje, ali je bolje iti v gozd in narediti nekaj konkretnega, fizičnega. Jaz sem za fizično. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da energijska zdravljenja delujejo. Ko se zavem, da verjamem, da energijska zdravljenja delujejo, se ustavim in diham. Zavedam se, da edina energija, ki deluje kjerkoli je energija fizičnega dela, saj tako lahko naredimo ali največ škode, lahko pa tudi koristi, kaj je seveda najboljše. Zavezujem se, da če vidim, da karkoli potrebuje pomoč, ne bom mu dajala pozitivne energije, ampak stopim do tam in naredim nekaj fizičnega, nekaj obvežem, stisnem, popustim, posadim ali odrežem.

Odpustim si, da nisem sprejela in si dovolila bolj se fizično angažirati pri pomoči pri okrevanju narave. Ko se zavem, da se se premalo fizično angažirala pri pomoči pri okrevanju narave, se ustavim in diham. Zavedam se, da vsako posajeno drevo, pomoč gozdarjem pri lažjih opravilih ali kmetom je boljša, kot samo gledanje in upanje, da se bo narava kmalu pobrala, ker ji pošiljamo zdravilno energijo. Zavezujem se, da se ob podobnih primerih bolj fizično angažiram in naredim konkretne stvari za izboljšanje situacije.

132. dan: Partnerska veza

Sem v nekem čudnem obdobju, ko ne vem kaj bi sama s seboj. Sem v obdobju, ko imam preveč problemov sama s seboj, saj sem jih začela videti, spoznavati in odpravljati. Za silo sem zmanjšala potrebo po pozornosti, torej tudi po partnerjih, vendar še vedno ne dovolj. Sem pa dva meseca nazaj spoznala enega moškega, s katerim sva postala, nimam pojma kaj. Po eni strani si želim biti z njim v vezi, po drugi bi ga rada pustila. Pa bojim se ga pustiti, ker ga ne bi rada prizadela, če pa bom jaz vztrajala, pa se bom sama počutila ujeto. Poleg tega pa imam še toliko, tako negativnih, kot pozitivnih spominov, ki mi zamegljujejo realen pogled na situacijo. Osebi J sem že povedala kar si mislim, vendar občutek imam, da me sploh ni razumel, ker niti sama se ne razumem in se mi trenutno niti ne sanja kaj bi rada z njim in od njega.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti strah nad reakcijami J-ja, če mu povem, da z njim nočem v vezo, saj še vedno lahko ostaneva prijatelja in se lahko ščasoma prijateljstvo razvije v vezo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila kolebati ali naj ostanem v takem odnosu z J kot ga imam sedaj, ali naj vse skupaj prekinem, saj tak odnos, kot ga imava sedaj, je samo občasno pogovarjanje po telefonu, saj se mi zdi razdalja, ki je med nama prevelika in mi je škoda časa in denarja zapravljati za nekaj, za kar ne vem ali bo obstalo ali ne, vendar ga nočem razočarati.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati, da je razdalja pomemben faktor, saj če sta partnerja za to, bosta vse naredila, da si bosta bližje, to pa so klici, sporočila, video pogovori, pa tudi obiski. Tudi veze, kjer je med partnerji večja razdalja obstanejo, če je interes iz obeh strani, vendar pri tej vezi se zdi, da ni prave energije, saj je edina komunikacija med nama preko telefonskih klicev, kar pa se meni osebno zdi veliko premalo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imela slabo vest v primeru, da bi ga zapustila, saj nočem da bi trpel. Do sedaj sem večino vez končala jaz, v zadnjem času pa vezo prekinejo moški, to pa mene na nek način boli, ter nočem takih bolečin povzročati drugim, ker meni se je uspelo pobrati, za njega pa nisem prepričala, da se mu bo uspelo v solidnem času pobrati in zaživeti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila skrbeti kako bo reagiral, če bi se odločila, da nočem v vezo z njim, saj si želim ostati z njim v korektnih odnosih in ne veljati za slabo osebo, ki takoj, ko ni po njeno prekine vezo, ker nisem takšna. Zadnja daljša veza je trajala predolgo, saj je bila mučenje zame, ker nisem videla očitnega in sicer, da takratnem partnerju ne pomenim dovolj, saj so mu bile nekatere stvari pomembnejše tudi po preteku dveh let, ko sva bila v vezi. Take veze nočem več imeti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila izogibati se intimnim odnosom, ker mi preprosto ni do njih in to zaradi neke osebe, s katero sem želela biti intimna, kasneje pa me je razočaral in kot kaže si še vedno želim biti z njim, čeprav obenem ne želim več biti z njim. Končati moram umske igre okoli njega, ga pozabiti in začeti živeti življenje brez takih ljudi, ki me ovirajo pri mojem razvoju.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati kako naj se odločim in kaj naj storim, glede tega, ali naj grem v vezo ali ne, čeprav bi morala samo poslušati sebe in pogledat realno na vso situacijo in rešitev pride sama od sebe.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ne vedeti kaj bi rada od sebe in kaj si želim, saj to bi mi moralo biti jasno. Čeprav sem v obdobju, ko se mi je življenje tako spremenilo, ko sem si tako izboljšala kvaliteto življenja, odpravila probleme, no veliko problemov, ki so me ovirali, se zavedam, da je pred mano še dolga pot, še veliko preprek, ki jih bom morala rešiti, ter iti dalje. Res je, da sem sedaj v vmesni fazi, ko puščam staro za sabo, za novo pa še nisem pripravljena, vendar vsak korak, vsaka malenkost je pomembna. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati kaj hočem od sebe, ker me je strah, kaj bodo rekli drugi. So stvari, ki jih je potrebno predelati, vzeti ali pustiti in iti naprej, ter ena stvar je tudi ta, saj me že nekaj časa drži na mestu, namesto, da bi rastla zaradi nje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila zavlačevati in mu ne sporočiti kaj si želim do sedaj, ker mi še vedno godi pozornost in je bil on samo rešitev za moje probleme, namesto, da bi bila nevtralna in mu pomagala pri grajenju veze.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila mu očitati nepomembne stvari, ker sem mu dala priložnost, da bi me vprašal vse, kar bi si zamislil, pa je ni izkoristil, čez čas pa me spraševal stvari, ki bi jih lahko vprašal že takrat. To sploh ni pomembno, saj se ljudje spoznavamo veliko časa in še po preteku več let ne poznamo partnerja toliko, da nas ne bi mogel presenetiti.

Odpustim si, da sem sprejla in si dovolila v njemu videti oporo da lažje rešim svoje probleme, njegovih problemov pa se nisva niti dotaknila, čeprav bi se lahko s pogovorom veliko stvari razjasnilo. Zavezujem se, da ko opazim, da je moja opora, se ustavim in diham, ter pričnem delati fizične stvari, ter se z njim več pogovarjam tudi o njegovih problemih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila premalo komunicirati z njim in se skoraj ne pogovarjati z njim, saj mi pogovor z njim ni bil po godu. Prav tako sem se kmalu naveličala njegovega vprašanja, kaj še povem, ker če me je on klical bi mi on moral povedati kar si želi povedati, ali pa me vprašati kar si želi zvedeti od mene. Zaradi tega njegovega vprašanja sem postala živčna. Zavezujem se, da naslednjič ob temu vprašanju se ustavim in diham, ter mu povem kar je novega ali pa njemu zastavim vprašanje, ki bi ga rada zvedela.

131. dan: Sanje

To jutro sem ponovno sanjala. Da, pravijo, da sanjaš vsako noč, vendar si ne zapomniš sanj. Jaz nisem prepričana v to, sem pa prepričana, da imajo sanje nek pomen. No pa da jih opišem.

Dogajale so se v Ljubljani in sicer na Gospodarskem razstavišču, v dvorani imenovani Jurček, ki pa je bil čisto drugačen, kot se ga spomnim. Namreč steklo je bilo oblepljeno, notri pa je bilo kot na gradbišču. Na delu bližje vratom so biel postavljene mize, kjer so bile stojnice. Tudi sama sem imela stojnico in sicer na najmanjši mizi. V prostoru ni bilo veliko ljudi. Kmalu sem dobila od nekod informacijo, da je neka prireditev v povezavi z vinom, v tistem trenutku pa vstopi v prostor oseba B ženskega spola, ki sem jo takoj povezala z neko drugo osebo, ki ji lahko rečemo gospod Z. Gospa B je spraševala po neki stvari in ker sem hotela biti ustrežljiva sem tudi sama pričela z iskanjem tiste stvari. Medtem ko sem iskala, v prostor vstopi tudi gospod Z, ki me objame in me v objemu drži kar nekaj časa. Ta njegov objem se mi zdi zelo čuden, saj nisva bila nikoli v reali v takem odnosu. 

Od vseh sanj bom izvzela del z gospodom Z in ga bolj podrobno predelala.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da bi imela iste občutke do Z tudi v realnosti, če bi ga srečala, kot v sanjah. Ko se zavem, da verjamem, da bi imela iste občutke do Z tudi v realnosti, če bi ga srečala, kot v sanjah, se ustavim in diham. Zavedam se, da je bilo v zadnjem letu med nama burno obdobje, ko mi je bil všeč, do tega, da sem ga videla kot nekaj več, pa do tega, da sem bila zelo jezna nanj, ker ni držal svoje obljube. Vendar sem nazadnje z njim poravnala vse račune, samo še pogodba obstaja, za katero pa ne vem, ali je sploh še veljavna ali ne. Zavezujem se, da Z sprejemam kot osebo in ne gojim nikakršnih čustev, ne negativnih, ne pozitivnih, ker ni potrebe po tem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da ne gojim do Z nobenih čustev več. Ko se zavem, da verjamem, da ne gojim do Z nobenih čustev več, se ustavim in diham. Zavedam se, da to ni res, saj ko sem v sanjah slišala njegov glas, sem si želela, da ne pride notri, kjer sem razstavljala. Počutila sem se manjvredno v tem neuglednem prostoru, saj je on vedno urejen in se ima za nekaj več. Ko sem slišala v sanjah njegov glas, sem reagirala, torej tudi v resnici moram imeti še vedno nekakšna čustva do njega, čeprav jih tlačim in zanikam, da bi jih imela. Zavezujem se, da preneham s premišljevanjem o njemu in o tem kaj on misli o meni.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila misliti, da sem manj vredna kot on. Ko se zavem, da mislim, da sem manj vredna kot on, se ustavim in diham. Zavedam se, da sem enako vredna kot on, čeprav ima on več premoženja kot jaz, sva oba samo človeka in prebivalca Zemlje. Zavezujem se, da se ne primerjam z drugimi in se ne ponižujem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati, kaj si on misli o meni in ali je jezen name zaradi skrajnega ukrepa, ki sem ga naredila. Ko se zavem, da razmišljam kaj si on misli o meni in ali je jezen name zaradi skrajnega ukrepa, ki sem ga naredila, se ustavim in diham. Zavedam se, da moje razmišljanje o tem sploh ni pomembno, ker če je jezen name, me sovraži ali kaj podobnega, je to njegov problem, ne moj. Ukrepala sem proti njemu zato, ker ni izpolnil svojih dolžnosti, ki jih je imel do mene in ko je bilo tega konec, je vsega konec. Sicer pa, če bi bil jezen name, bi hotel prekiniti vse stike z mano, tudi na FB in mi ne bi pred kratkim celo poslal prošnjo, da naj povšečim njegovo novo stran. Zavezujem se, da se ne sekiram kaj si drugi mislijo o meni in kakšna čustva gojijo do mene, saj to ni moj problem, ampak njihov.