44. dan: Želja in potreba po pozornosti

In potem hočem človeka, ki mi nameni malo več pozornosti, takoj spraviti v posteljo, da ga nekako osvojim, da ga ne bi izgubila. Ne, nebi se trudila in zanalašč zanosila z njim, samo njegove pozornosti si želim. Vendar vem, da si v resnici ne želim njega, ampak mi prija samo pozornost za katero sem po svojem mnenju prepričana, da mi jo je primanjkovalo v mladosti in otroških letih in naj bi se po mojem mnenju mogla zanjo boriti na vseh korakih. Za šolo vem, da je tako, da nisem imela tam prijateljev, vendar za doma tega ne bi smela trditi, saj je neodgovorno od mene. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila pomisliti, da bi spravila človeka v posteljo samo zato, da bi bila deležna njegove pozornosti. Ko se zavem, da mislim, da bi spravila človeka v posteljo samo zato, da bi bila deležna njegove pozornosti, se ustavim in diham. Zavedam se, da če siliš svojo voljo drugemu, da se upira in tako izgubljaš dostojanstvo, ter svojo vrednost, ne samo pri določenem človeku, ampak pri vseh osebah nasprotnega spola. Zavezujem se, da svoje "nagone" zadržim zase in čakam, da mine najhujše poželenje po nasprotnem spolu.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila misliti/predvidevati, da lahko nekoga dobim/obdržim/zadržim samo s pomočjo intime. Ko se zavem, da mislim/predvidevam, da lahko nekoga dobim/obdržim/zadržim samo s pomočjo intime, se ustavim in diham. Zavedam se, da v vezi/partnerstvu je bolj od intime pomembna komunikacija, ki jo odrasel človek, ki je čustveno stabilen in odgovoren ima, jaz pa je še nisem sposobna. Zavezujem se, da poizkušam komunicirati vedno več.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila povezovati željo po pozornosti z morebitnim manjkom pozornosti v mladosti. Ko se zavem, da povezujem željo po pozornosti z morebitnim manjkom pozornosti v mladosti, se ustavim in diham. Zavedam se, da to je možno, vendar ker se ne spomnim, kako so mi se strši posvečali v mladosti, lahko to samo sklepam, to pa ni dobro, saj lahko sklepam napačno in jim delam škodo. Zavezujem se, da se bom trudila potrebo po pozornosti pokriti sama s pomočjo dihanja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati o svojih potrebah. Ko se zavem, da razmišljam o svojih potrebah, se usttavim in diham. Zavedam se, da razmišljanje priprelje do stvari, ki niso dobre zame. Posvečati bi se več morala dihanju, ter manj razmišljanju o stvareh, zaradi katerih sem lahko razočarana in vanje mešam svoja čustva, kar pa ni dobro. Zavezujem se, da ne bom toliko razmišljala, ampak bolj delovala in dihala.

43. dan: Z nasiljem proti nasilju

Danes sem razdražena in slabe volje. Ne prenesem krivice in današnje obsojanje meteorologov je po mojem mnenju ravno to. Zato sem se čez dan borila in jih branila, da niso sami nič krivi, da je pač za to krivo vreme samo, ter tako naprej in nazaj. Poznam namreč nekaj osnov iz meteorologije in vem, da je vreme zelo nepredvidljivo in male spremembe v naravi lahko pripeljejo do čisto drugačne situacije, kot so jo sprva napovedovali modeli. Tudi modeli niso nezmotljivi, saj so produkt ljudi. No, glede ljudi pa tako ali tako velja, da so zmotljivi. Ne prenesem, da ljudje eden drugega obtožujejo po krivem. No, sedaj sem vse kar sem želela povedala in dala iz sebe, vendar me še nekaj tišči in mi ne da miru.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila jemati kritike, ki so namenjene drugim, ter vem, da niso pravilne, na osebni ravni. Ko se zavem, da jemljem kritike, ki so namenjene drugim, ter vem, da niso pravilne, na osebni ravni, se ustavim in diham. Zavedam se, da ne smem se toliko obremenjevati z mnenji drugih, sploh z mnenji, ki niso namenjena meni osebno. Tudi drugi se lahko sami branijo, ne potrebujejo mene, da jih branim. Zavezujem se, da se ne vtikam v druge probleme, ter pustim, da jih rešujejo sami.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila braniti ljudi, ki ne potrebujejo obrambe. Ko se zavem, da branim ljudi, ki ne potrebujejo obrambe, se ustavim in diham. Zavedam se, da mora vsak reševati svoje probleme in nihče ne more reševati problemov od drugih. Zavezujem se, da ne rešujem probleme drugih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila očitati ljudem, da niso nezmotljivi, čeprav se tudi jaz velikokrat zmotim. Ko se zavem, da očitam ljudem, da so nezmotljivi, čeprav se tudi jaz velikokrat zmotim, se ustavim in diham. Zavedam se, da se lažje opazi napake drugih, kot svoje napake. Zavezujem se, da ne očitam ljudem stvari, ki jih počnem tudi sama.

42. dan: Spremembe

Odkar sem se odločila, da želim in potrebujem spremembo je minilo že kar nekaj časa. No, kar dva meseca, ko sem dobila namig, da rabim spremembe, da to kar mislim da je to, da ni to. Kmalu po tistem sem začela z delom na sebi, 42 dni nazaj pa sem to delo nadgradila s pisanjem dnevnika, ki ni navaden dnevnik ampak je trening, vaja, je nekaj več, je preizkušeno od veliko ljudi, ki so se na tak način spremenili. Pred časom sem ali pisala ali vlogala o tem, kako vidim spremembe pri sebi in kako velike so, ter opevala, kak teden ali samo nekaj dni po tem, pa se je stvar obrnila, ne vidim več tega napredka. Sem govorila z ljudmi, ki so dali to skozi in so me potolažili, da je to nekaj normalnega, saj proces poteka počasi in se tega ne zavedaš, da pa ljudje opazijo spremembe pri tebi. No, res mi je oseba na FB povedala, da sem drugačna, bolj umirjena in spremenjena na boljše. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti preveč navdušena nad svojim napredkom. Ko opazim, da sem preveč navdušena nad svojim napredkom, se ustavim in diham. Zavedam se, da sama navdušenost nad napredkom ne škodi, vendar svojemu napredku ne smem dajati čustvenega predznaka. Dobro je opaziti lasten napredek, saj se s tem poplača ves trud, ki se ga vlaga v spreminjanje in sprejemanje sebe, take kot sem. Zavezujem se, da bom gledala na spremembe na sebi povsem realno.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila tlačiti sebe in svoj napredek v negativno smer. Ko opazim, da tlačim sebe in svoj napredek v negativno smer, se ustavim in diham. Zavedam se, da sem človek, ki ima vzpone in padce, vendar če napreduješ, greš vedno naprej in navzgor, vendar enkrat hitreje, drugiš počasneje. Delo na sebi je počasno delo in se ne opazi takoj. Zavezujem se, da se ne ponižujem, saj četudi imam padce vseeno napredujem, čeprav počasneje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila jemati mnenja in pohvale za samoumevne, ter da mislim, da so vsi komentarji realni. Ko opazim, da jemljem mnenja in pohvale za samoumevne, ter da mislim, da so vsi komentarji realni, se ustavim in diham. Zavedam se, da ne smem biti več odvisna od pohval drugih in moram biti zadovoljna s seboj tudi ko ne dobivam pohval, tudi če nekaj naredim zelo dobro. Prav tako ne smem vsem ljudem verjeti, da komentirajo realno, saj večina ne vidi realno. Moji prijatelji me bodo hvalili, ker se so prijatelji in prijatelji tudi včasih pretiravajo v lepih besedah, da bi bili vredni drugega. Jaz raje vidim, da povedo tako kot je, ter za tem stojijo, kot pa, da se delajo lepe in fine in mi lažejo v obraz. Ti ljudje niso moji prijatelji, ampak navadni hinavci, ki drugemu lezejo v rit. Meni so vsi ljudje enaki in mi ni treba lesti v rit, da vas opazim, samo resnico hočem od vas. Zavezujem se, da ne bom jemala pohvale kot neko nujo, ter več časa posvečala ljudem, ki govorijo realne stvari in me ne poveličujejo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila uporavbljati besedo prijatelji. Ko opazim, da uporabljam besedo prijatelji, se ustavim in diham. Zavedam se, da je besed prijatelji polarna, vendar jo uporabljam zato, da drugi razumejo kaj hočem povedati. Jaz osebno nikomur ne morem reči prijatelj, ker besedo prijatelj definiram kot človeka, ki do njega gojim posebna čustva, je pomembnejši med ostalimi ljudmi, katere poznam, ter se z njim več družim in mu zaupam. Ker noben izmed ljudi v moji bližini ne dosega tega pod kar jaz smatram kot prijatelja. Zato sem v SSKJ našla razlago besede prijatelj, ki sem jo prilepila spodaj. Zavezujem se, da bom od sedaj uporabljala besedo prijatel brez kateregakoli čustva, ter s pomenom, ki je zapisan v SSKJ.

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika

ge=prijatelj (1) 

1.      prijátelj  -a m (ȃ) 1. kdor je s kom v iskrenem, zaupnem odnosu, temelječem na sorodnosti mišljenja, čustvovanja: biti komu prijatelj; imeti prijatelje; dober, velik, zaupen prijatelj; prijatelj mojega sina; prijatelj iz otroških let / že v šoli so postali prijatelji / iron. ti si pa lep prijatelj / družinski, mladostni, osebni prijatelj / kot nagovor dragi prijatelj // kdor ima do koga naklonjen, prijazen odnos: Jugoslavija ima v svetu veliko prijateljev; biti prijatelj otrok, revežev / pes je človekov prijatelj / Društvo prijateljev mladine // s prilastkom kdor s kom dobro sodeluje, zlasti v gospodarstvu: poslovni, trgovski prijatelj 2. ekspr., s prilastkom kar je komu ljubo, drago: gozd je njegov prijatelj; otroku so se živali smilile, zato je pridno krmil svoje prijatelje / krilati prijatelji ptiči 3. ekspr., navadno s prilastkom kdor ima zanimanje, nagnjenje za kaj: oddaja za prijatelje dobre glasbe; biti prijatelj narave, pog. dobre kapljice; nisem prijatelj dolgih sprehodov / to vino ima veliko prijateljev mnogo ljudi ga kupuje, pije; publ. prijatelji smučanja so bili s počitnicami zadovoljni smučarji 4. ekspr. fant, zaročenec: že dolgo ima prijatelja; prišla je na ples s svojim prijateljem ● ekspr. stroji so človekovi prijatelji mu koristijo, olajšujejo delo; iron. v stanovanju je našel domačega, hišnega prijatelja ženinega ljubimca; ekspr. to je prijatelj v narekovajih to ni prijatelj; ekspr. prijatelj gor, prijatelj dol ne morem ti ustreči, čeprav sva prijatelja; prijatelja spoznaš v nesreči; čisti računi, dobri prijatelji poravnane medsebojne obveznosti omogočajo prijateljske odnose ◊ gastr. domači prijatelj trdo, na rezine razrezano pecivo z orehi in rozinami ♪

41. dan: Pomerjanje oblek

Ne, nisem bila od nekdaj močnejše postave, ampak se je to pričelo z mojim vstopom v puberteto. Dokler sem se gibala sem lahko ohranjala postavo v normalnem stanju, vendar ker se v zadnjih letih premalo gibam, se teža povečuje. Vendar sem pred kratkim se pričela ponovno malo več gibati in uspela pričeti zmanjševati težo. Tako sem pred dnevi v eni izmed trgovin hotela unovčiti bon in ker so razprodaje, sem mogla še nekaj vzet in sem rekla, da bo nekaj za obleč. Ko sem gledala so bile številke manjše kot jih nosim ponavadi. In se oblečem prvi puloverček in mi je bil prav, ter sem se v njem počutila vitko. Ker pa mi puloverčki niso ravno najbolj všeč, sem se nato raje odločila za jopo, ki je bila še številko manjša in tudi ta mi je bila prav in nad tem sem bila čisto navdušena.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila misliti, da je moja postava takšna zaradi prehrane, hormonov in premalo gibanja. Ko se zavem, da mislim, da je moja postava takšna zaradi prehrane, hormonov in premalo gibanja, se ustavim in diham. Zavedam se, da ni nujno krivo vse to, je pa lahko vsako od tega doprineslo del. V resnici ne bi smela gledati na svoje telo kot na lep-grd predmet, ampak bi ga morala videti realno, saj samo tako lahko dosežem to, kar je potrebno, da se sprejmem. Zavezujem se, da bom od sedaj gledala na svoje telo realno.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila tako očitno kazati v trgovini svoje navdušenje, ko sem se z lahkoto oblekla oblačilo manjše 2 številki, kot ga nosim ponavadi. Ko se zavem, da tako očitno kažem svoje navdušenje, ko sem se z lahkoto oblekla oblačilo manjše 2 številki, kot ga nosim ponavadi, se ustavim in diham. Zavedam se, da imajo različna oblačila različne modele in da lahko pride do velikega odstopanja v velikosti oblačil. To pa tudi ni nič nenavadnega, saj sem pred letom lahko oblekla tudi takšno številko. Večje številke sem v zadnjem času kupovala zaradi tega, ker sem kupovala daljše majčke in da so lepo padle čez rit, ki je večja. Zavezujem se, da ne kažem navdušenja, ko se spravim v manjšo obleko, kot mislim, da se lahko.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila preferirati jope pred puloverji. Ko se zavem, da preferiram jope pred puloverji, se ustavim in diham. Zavedam se, da je oboje enako toplo in enostavno za obleči. Res je, da puloverje se oblačiš čez glavo in si lahko pokvariš friizuro, če jo imaš, vendar jaz je nimam, vendar ko si ga vlečeš čez glavo si nemočen, saj si v čudnem položaju, pa še vidiš nič ne. Zato se raje oblečem jopo, ker jo je enostavneje sleči. Zavezujem se, da imata pulover in jopa enako vlogo.

40. dan: Pospravljanje

Nisem najbolj vestna pri pospravljanju in to je kar pomnim. Rada imam "ustvarjalni kaos" ker se v njem pač znajdem, vendar kar je preveč je preveč. Kaos je kaos, če pa so po tleh še smeti in odpadki, pa je to že navadna svinjarija. V nepospravljenem prostoru se počutim dobro, vendar imam vedno strah, da bo prišel kdo nepovabljen, medtem pa se v pospravljenem prostoru počutim zgubljena in nikoli ne vem kje imam kaj. Ko je pospravljeno imam občutek, da je prostor tako prazen. Ko želim spraznit prostor, tega ne morem narediti, saj imam v tem prostoru, ki ga opisujem toliko stvari, da bi napolnila večjo omaro s policami, ki sega čez celo steno. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti kaos v opisanem prostoru. Ko se zavem, da imam kaos v opisanem prostoru, se ustavim in diham. Zavedam se, da sem za kaos kriva sama, saj sem prelena, da bi pospravila za sabo. Zavezujem se, da vsak dan zmanjšujem in preprečujem kaos.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila, da me je strah, da v prostor pride nepovabljena oseba. Ko se zavem, da me je strah, da v prostor pride nepovabljena oseba, se ustavim in diham. Zavedam se, da če bi bil prostor pospravljen, tega strahu ne bi bilo. Zavezujem se, da delam na zmanjševanju kaosa v prostoru.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti slabo v pospravljenem prostoru. Ko se zavem, da se počutim slabo v pospravljenem prostoru, se ustavim in diham. Zavedam se, da če bi bil prostor vedno pospravljen, ne samo enkrat na par mesecev, da takega občutka ne bi imela, saj bi se na pospravljen prostor navadila. Zavezujem se, da se trudim zdrati kar se da dolgo v pospravljenem prostoru.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti dobro v razmetanem prostoru. Ko se zavem, da se dobro počutim v razmetanem prostoru, se ustavim in diham. Zavedam se, da se v razmetanem prostoru počutim dobro samo zato, ker sem navajena na tako stanje in se mi zdi tako stanje normalno, čeprav še malo ni nirmalno, sploh za osebo ženskega spola mojih let. Zavezujem se, da se bom trudila, da spremenim svoja občutja v razmetanem prostoru na negativna, čeprav to ni dobro, vendar mogoče je to edini način, da pričnem pospravljati.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila, da že kot otrok nisem pospravljala za sabo. Ko se zavem, da že kot otrok nisem pospravljala za sabo, se ustavim in diham. Zavedam se, da bi tudi kot otrok morala pospravljati za sabo svoje igrače, saj kar se človek v mladosti nauči, to v odrasli dobi zna. Kje se moje nepospravljanje začne, se ne spomnim, torej je bilo to pred četrtim letom, saj se od takrat nekatere dogodke že spomnim. Zavezujem se, da pospravljam za seboj.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila, da sem prisilila druge, da so pospravljali za mano. Ko se zavem, da sem druge prisilila, da so pospravljali za mano, se ustavim in diham. Zavedam se, da čeprav sem bila še otrok, bi morala pospravljati za sabo in ko so mi rekli naj pospravim jih ubogati. Mogoče sem s tem hotela samo dobiti njihov čas in pozornost in sem jih na tak način izsiljevala. Zavezujem se, da vidim stvari, katere je potrebno pospraviti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila si pridobiti njihov čas v mojem otroštvu tako, da sem jih izsiljevala z nepospravljanjem. Ko se zavem, da sem si pridobivala njihov čas v mojem otroštvu tako, da sem jih izsiljevala z nepospravljanjem, se ustavim in diham. Zavedam se, da takrat se nisem zavedala, da imajo tudi oni svoje delo in službo, jaz pa sem bila po cele dneve sama doma v varstvu pri starejših ljudeh. Nisem imela nikogar, ki bi se igral z menoj in bil mojih let. Tudi ko sem dobila sestro se najprej nisem mogla igrat z njo, ker je bila premala, ko pa je bila večja, pa se ni hotela igrat z mano, pa tudi svoje prijatelje si je našla. Želela sem si nekoga, ki bi bil z meno, se igral z mano, ne pa kuhal kosilo in delal na polju, ter se ne igral z menoj. Večino dneva sem bila sama sebi najboljša soigralka. In s tem, ko nisem hotela pospravljati, sem mogoče želela, da bi se tudi drugi pridružili mi pri igri. Zavezujem se, da bom se spremenila in pospravljala.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila obtoževati starše, da zato, ker sem bila večinoma doma v varstvu, da nisem pospravljala za seboj. Ko se zavem, da obtožujem starše, da zato, ker sem bila večinoma doma v varstvu, da nisem pospravljala za seboj, se ustavim in diham. Zavedam se, da so starši naredili zame vse, kar so mislili, da je najboljše zame. Nič jim ne smem očitati, saj so se trudili. Zavezujem se, da ne obtožujem staršev, da sem bila večino časa doma v varstvu.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila upati, da bodo starši se po končanem delu še igrali z mano. Ko se zavem, da sem upala, da bodo starši se po končanem delu še igrali z mano, se ustavim in diham. Zavedam se, da so domov hodili utrujeni in so imeli doma še veliko dela, saj imamo kmetijo. Saj so si vzeli toliko časa zame, kolikor so si lahko, vendar sama sem si želela več. Zavezujem se, da staršev ne obtožujem, da se niso igrali z mano, ko so prišli utrujeni iz dela.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila želeti si nekaj pozornosti zase. Ko se zavem, da sem si želela nekaj pozornosti zase, se ustavim in diham. Zavedam se, da pozornosti otrok ne more izsiliti, lahko pa si jo pridobi. Mogoče bi bilo vse skupaj drugače, če bi bila pridna in pospravljala. Zavezujem se, da sem pridna in pospravljam.

39. dan: Voda in hrbet 2

Pred dnevi sem napisala prvi del, kjer sem predelala večinoma kako ne prenesem dotika vode na hrbtu in kako mi voda polzi po njemu. Tokrat pa se bom osredotočala bolj na vodo samo. Že zadnjič sem pisala, da nisem ravno najljubša prijateljica z vodo, ter se mi zdi prepogosto tuširanje izguba časa in energije, saj se zmočiš, namiliš, spereš in se že brišeš, da se osušiš, ker moker ne moreš v čista oblačila. No, že dolgo nisem se kopala, tako, da bi v kad natočila vodo, dodala penilce, sol ali kaj podobnega, ter se nekaj časa namakala v vodi, dokler ne postane hladna. Tako sem namreč delal kot otrok, ter uživala. Vendar zadnje čase se kopam samo v morju ali bazenu, no večinoma enkrat ali dvakrat na letu v morju.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila posvečati se drugim stvarem namesto pisanju bloga. Ko se zavem, da se posvečam drugim stvarem, namesto pisanju bloga, se ustavim in diham. Zavedam se, da bi v tem času naredila več, če bi ne skakala iz ene stvari na drugo, vendar me zmoti čisto vsaka stvar. Saj ponavadi ko sem v blogu, pišem blog, ko pa končam, gledam druge stvari. Mogoče se moj um zaveda, da je to moja občutljiva tema in mi prepečuje, da se rešim problemov ali grem pregloboko v bistvo problema. Zavezujem se, da bom ignorirala vse napade, ki mi zmanjšujejo koncentracijo pri pisanju bloga (no samo še nekaj moram prej nujno pogledat, res zadnja stvar).

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati, da je tuširanje izguba časa in energije. Ko se zavem, da razmišljam, da je tuširanje izguba časa in energije, se ustavim in diham. Zavedam se, da živim na področju, kjer je vsakodnevna ali celo večkratdnevna higiena nujno potrebna, saj ljudje imajo občutljive nosove in kmalu zavonjajo neprijeten vonj v bližini, sploh če se človek, tako kot jaz prekomerno poti. Zavezujem se, da kljub mojemu prepričanju se bom še bolj posvečala vsakodnevni higieni. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila, ne pomisliti na to da si natočim v kad vodo in uživam. Ko se zavem, da ne razmišljam, kako bi si natočila v kad vode in uživala, se ustavim in diham. Zavedam se, da sem včasih večkrat si v kad natočila vode in uživala v njej, vendar že nekaj let tega nisem storila. Moj tempo življenja ni hiter in bi včasih si lahko privoščila nekaj za svoje telo in se razvajala. Nikoli ne pomislim za kaj takega. Zavezujem se, da bom večkrat pomislila, da bi si v kad natočila vodo in se namakala v njej in vsaj enkrat na mesec za začetek to tudi storila.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila pomisliti, da se ne tuširam zaradi nekega dogodka. Ko se zavem, da razmišljam, da se ne bi tuširala, se ustavim in diham. Zavedam se, da bi bil lahko za moj odpor do tuširanja kriv nek dogodek, ki se je zgodil v puberteti, ko je v kopalnico prišla neka oseba, ravno ko sem se tuširala, ker je morala ravno v tistem trenutku v kopalnici nekaj naredit, jaz pa sem se skrivala oz poizkusila skrivat pred njo svoje intimne predele. Ko je ta oseba opravila svoje je odšla in jaz sem nadaljevala s tuširanjem, vendar sem se od takrat vedno zaklepala. Zavezujem se, da bom sprejela, da sem za moja prepričanja kriva sama. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila obsojat neko osebo, ki je prišla v kopalnico med mojim tuširanjem, da je kriva, da se jaz ne tuširam pogosteje. Ko se zavem, da obsojam neko osebo, ki je prišla v kopalnico med mojim tuširanjem, da je kriva, da se jaz ne tuširam pogosteje, se ustavim in diham. Zavedam se, da nihče ni kriv za moja prepričanja, katera so nastala v moji glavi, razen jaz sama. Ta dogodek pusti lahko posledice v podzavesti razvijajočega se dekleta, vendar bi bila večja verjetnost, da bi čutila sram pred ljudmi (partnerji) biti gola, ne pa strah pred tuširanjem in vodo. No, vseeno ne bi zmogla biti pred domačimi gola. Zavezujem se, da ne obsojam nikogar za moja prepričanja in dejanja iz preteklosti, saj živim ta trenutek sedaj.

38. dan: Konflikne situacije

Danes se že cel dan spuščam v konfliktne situacije z nekaterimi osebami. Ko se zavem, da situacija ne pelje nikamor, se ustavim, zadiham in spremenim svoje razmišljanje, se osebi opravičim in razložim zakaj sem tako reagirala. Povsod se je izšlo dobro, razen v enem primeru. Reagirala sem namreč na besedno zvezo, da smo ljudje večni. Na to besedno vezo sem tokrat reagirala, ker ta oseba to zvezo že dalj časa ponavlja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila reagirati na besede neke osebe, da smo ljudje večni. Ko se zavem, da reagiram na besede neke osebe, da smo ljudje večni, se ustavim in diham. Zavedam se, da me to moti zaradi mojih osebnih prepričanj, saj sem pred enim letom izgubila dve bližnji osebi, ki ju ni več, sta umrli in zaradi tega ne morem sprejet njene besede, da smo ljudje večni. Zavezujem se, da ne reagiram več na njene besede, da smo ljudje večni.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila misliti, da bom uspela tej osebi spremenit mnenje, če ji bom povedala na lep način, da ljudje nismo večni. Ko se zavem, da mislim, da bom uspela tej osebi spremeniti mnenje, če ji bom povedala na lep način, da ljudje nismo večni, se ustavim in diham. Zavedam se, da ima vsak svoje prepričanje in da nekateri verjamejo fotografijam, ustnim virom ali zapisom in jih smatrajo kot dokaze za nekaj, ne vidijo pa realnosti tukaj in sedaj. Človek lahko pravi, da živi, vendar je v mislih vedno nekje. Ta človek samo misli, da živi. Ko človek živi trenutek tukaj in zdaj, šele takrat lahko rečemo, da človek živi. Zavezujem se, da ne spreminjam mnenj drugih ljudi, jim pa pokažem pot, da se spremenijo sami, medtem pa jaz živim tukaj in zdaj.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se spuščati v konfliktne situacije. Ko se zavem, da se spuščam v konfliktne situacije, se ustavim in diham. Zavedam se, da konfliktne situacije povzročim in ustvarim sama s svojim mišljenjem. Za prepir/konflikt sta vedno potrebna dva. Če se en od teh dveh ne strinja z drugim, potem lahko pride do konflikta. Do nestrinjanja pa pride zaradi različnih stvari, vendar če bi obe strani gledali na stvar realno, ne bi prišlo do tega, saj pride do konfliktov, če daš neki stvari prevelik pomen, jo polariziraš. Zavezujem se, da bom na vse situacije gledala realno.