ponedeljek, 02. februar 2015

39. dan: Voda in hrbet 2

Pred dnevi sem napisala prvi del, kjer sem predelala večinoma kako ne prenesem dotika vode na hrbtu in kako mi voda polzi po njemu. Tokrat pa se bom osredotočala bolj na vodo samo. Že zadnjič sem pisala, da nisem ravno najljubša prijateljica z vodo, ter se mi zdi prepogosto tuširanje izguba časa in energije, saj se zmočiš, namiliš, spereš in se že brišeš, da se osušiš, ker moker ne moreš v čista oblačila. No, že dolgo nisem se kopala, tako, da bi v kad natočila vodo, dodala penilce, sol ali kaj podobnega, ter se nekaj časa namakala v vodi, dokler ne postane hladna. Tako sem namreč delal kot otrok, ter uživala. Vendar zadnje čase se kopam samo v morju ali bazenu, no večinoma enkrat ali dvakrat na letu v morju.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila posvečati se drugim stvarem namesto pisanju bloga. Ko se zavem, da se posvečam drugim stvarem, namesto pisanju bloga, se ustavim in diham. Zavedam se, da bi v tem času naredila več, če bi ne skakala iz ene stvari na drugo, vendar me zmoti čisto vsaka stvar. Saj ponavadi ko sem v blogu, pišem blog, ko pa končam, gledam druge stvari. Mogoče se moj um zaveda, da je to moja občutljiva tema in mi prepečuje, da se rešim problemov ali grem pregloboko v bistvo problema. Zavezujem se, da bom ignorirala vse napade, ki mi zmanjšujejo koncentracijo pri pisanju bloga (no samo še nekaj moram prej nujno pogledat, res zadnja stvar).

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati, da je tuširanje izguba časa in energije. Ko se zavem, da razmišljam, da je tuširanje izguba časa in energije, se ustavim in diham. Zavedam se, da živim na področju, kjer je vsakodnevna ali celo večkratdnevna higiena nujno potrebna, saj ljudje imajo občutljive nosove in kmalu zavonjajo neprijeten vonj v bližini, sploh če se človek, tako kot jaz prekomerno poti. Zavezujem se, da kljub mojemu prepričanju se bom še bolj posvečala vsakodnevni higieni. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila, ne pomisliti na to da si natočim v kad vodo in uživam. Ko se zavem, da ne razmišljam, kako bi si natočila v kad vode in uživala, se ustavim in diham. Zavedam se, da sem včasih večkrat si v kad natočila vode in uživala v njej, vendar že nekaj let tega nisem storila. Moj tempo življenja ni hiter in bi včasih si lahko privoščila nekaj za svoje telo in se razvajala. Nikoli ne pomislim za kaj takega. Zavezujem se, da bom večkrat pomislila, da bi si v kad natočila vodo in se namakala v njej in vsaj enkrat na mesec za začetek to tudi storila.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila pomisliti, da se ne tuširam zaradi nekega dogodka. Ko se zavem, da razmišljam, da se ne bi tuširala, se ustavim in diham. Zavedam se, da bi bil lahko za moj odpor do tuširanja kriv nek dogodek, ki se je zgodil v puberteti, ko je v kopalnico prišla neka oseba, ravno ko sem se tuširala, ker je morala ravno v tistem trenutku v kopalnici nekaj naredit, jaz pa sem se skrivala oz poizkusila skrivat pred njo svoje intimne predele. Ko je ta oseba opravila svoje je odšla in jaz sem nadaljevala s tuširanjem, vendar sem se od takrat vedno zaklepala. Zavezujem se, da bom sprejela, da sem za moja prepričanja kriva sama. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila obsojat neko osebo, ki je prišla v kopalnico med mojim tuširanjem, da je kriva, da se jaz ne tuširam pogosteje. Ko se zavem, da obsojam neko osebo, ki je prišla v kopalnico med mojim tuširanjem, da je kriva, da se jaz ne tuširam pogosteje, se ustavim in diham. Zavedam se, da nihče ni kriv za moja prepričanja, katera so nastala v moji glavi, razen jaz sama. Ta dogodek pusti lahko posledice v podzavesti razvijajočega se dekleta, vendar bi bila večja verjetnost, da bi čutila sram pred ljudmi (partnerji) biti gola, ne pa strah pred tuširanjem in vodo. No, vseeno ne bi zmogla biti pred domačimi gola. Zavezujem se, da ne obsojam nikogar za moja prepričanja in dejanja iz preteklosti, saj živim ta trenutek sedaj.

Ni komentarjev:

Objavite komentar