V zadnjem času se mi veliko "dogaja" namesto sebe krivim hormone in luno in planete in ljudi okoli sebe in vsakogar in vse. Tega ne smem več početi, ker to ni dobro ne zame ne za ljudi okoli mene. Moram pogledati vase in prevzeti odgovornost za stvari, katere počnem sama, vendar zanje krivim druge.
V zadnjem času so moj glavni krivec hormoni, ki divjajo v meni. Nisem noseča, ampak že dober teden jih čutim, ker sem tik pred mesečnim perilom. Do sedaj sem imela nekaj časa v obdobju tik pred menstruacijo obdobje, ko sem se zdela tečna sama sebi in če mi je kdo kaj rekel sem se zrjovela nad njim. Ko je bila "škoda" že narejena in so ljudje dobili svojo "porcijo" mojih čustev, nisem mogla popustit, saj sem bila kao odločena pri početju določene stvari. Torej sem igrala neko brezvezno igro dokler me ni vse skupaj spustilo. Za vse skupaj sem krivila hormone. Tudi v zadnjem tednu mi hormoni močno divjajo. Občutek imam, da so se vsi zarotili proti meni. Morala bi se zavedati v čem je problem in ga predihati in ublažiti vzroke in posledice.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila, da hormoni vplivajo name, na moje obnašanje in počutje. Ko se zavem, da hormoni vplivajo name, na moje obnašanje in počutje, se ustavim in diham. Zavedam se, da hormoni imajo veliko vlogo v telesu, vendar če se jih zaveš, lahko pričneš s kontloriranjem vzrokov in posledic hormonov. Če ima punca redno mesečno perilo in se spremlja, ugotovi tudi kdaj in kakšne vplive imajo nanjo hormoni. Pri meni je pišlo do problema, saj mi je zaradi bolezni in posledičnega jemanja tablet se mesečno perilo premaknilo in nisem vedla kako bom se obnašala in kako bodo hormoni delovali name, ko jo bom dobila ponovno. Spoznala sem, da še vedno močno vplivajo name. Zavezujem se, da bom spremljala svoje telo in poizkusila preprečiti posledice divjanja hormonov v mojem telesu.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila, da sem v času tik pred mesečnim perilom tečna in zadrčna in da ne popustim in se ustavim niti takrat, ko se tega zavem in pričnem presegati sami sebi. Ko se zavem, da sem v času tik pred mesečnim perilom tečna in zadirčna in da ne popustim in se ustavim niti takrat, ko se tega zavem in pričnem presegati sama sebi, se ustavim in diham. Zavedam se, da na svoje obnašanje lahko vplivam tudi v času, ko je v telesu večja koncentracija hormonov. Takoj, ko se zavem svojega početja, bi bilo najbolje, da se poizkusim na začetku, preden bom dovolj stabilna zapreti se pred zunanjimi dejavniki, ki moje stanje še poslabšujejo in se ukvarjati sama s svojimi problemi. Zavezujem se, da v času pred mesečnim perilom poizkusim zmanjšati stik s svetom okoli mene, če pa tega ne morem narediti pa poizkusim biti kar najmanj čustvena in nevtralno reagirati.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila igrati igro brez pomena, tudi ko sem se zavedala kaj sem naredila narobe. Ko se zavem, da igram igro brez pomena, tudi ko se zavem kaj sem naredila narobe, se ustavim in diham. Zavedam se, da če krivdo priznaš in se opravičiš, da se bodo ljudje drugače obnašali do tebe. Najhuje je nekaj nadaljevati, ker misliš, da te ne bodo jemali resno, ker si naredil neko neumnost. Ko narediš neumnost, te ljudje ne jemljejo več resno, tudi če nadaljuješ, saj ima laž kratke noge in kmalu je človek razkrinkan. Zavezujem se, da ko se zavem, da sem naredila nekaj narobe, se opravičim in delam od takrat naprej kot bi morala že do takrat, še bolje pa je, da ničesar narobe ne naredim.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila kriviti hormone za moje obnašanje in počutje. Ko se zavem, da krivim hormone za moje obnašanje in počutje, se ustavim in diham. Zavedam se, da hormoni imajo vpliv nad človekom, vendar ne celo življenje. Ko je človek čustveno stabilen do tega ne prihaja, vendar jaz sem na začetku poti in za moje obnašanej in počutje krivim hormone, kot vsa ta leta do sedaj. Do tega prenašanja krivde na stvari izven mene je prišlo zaradi tega, ker sem nekako hotela najti izgovor za moje obnašanje, namesto da bi prevzela odgovornost nad njim. Nisem popolna in imam napake in včasih sem dobre volje, včasih slabe, vendar to je takšno nihanje, katerega si ne smem več privoščit, vsaj ne tako skrajna, kot jih imam v zadnjem času. Zavezujem se, da prevzemam odgovornost nad svojim obnašanjem in počutjem.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila govoriti v zadnjem času, da hočem umreti, čeprav tega si v resnici nisem želela. Ko se zavem, da govorim v zadnjem času, da hočem umreti, čeprav tega si v resnici ne želim, se ustavim in diham. Zavedam se, da glas, ko nekaj izgovorimo, ima velik pomen na naše telo, ter če nekaj izgovorimo takega, kar ni dobro za naše telo, si naredimo več škode kot koristi. No, naredimo si samo škodo. Zavezujem se, da ne bom imela več negativnih misli in ne bom teh misli izgovajala naglas.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila premalo delati na sebi in čeprav delam samoodpuščanja zaradi sebe, pišem bloge/dnevnik zaradi drugih. Ko se zavem, da premalo delam na sebi in čeprav delam samoodpuščanja zaradi sebe, pišem bloge/dnevnik zaradi drugih. Zavedam se, da bi lahko naredila še več samoodpuščanj, poleg samega pisanja bi lahko tudi prebrala svoje objave naglas, brala objave drugih, poslušala in brala še drug material, vendar tega ne počnem. Mislim, da je že to, kar počnem sedaj dovolj za napredovanje, vendar opažam, da ni. Opazila sem, da samoodpuščanja ne morem narediti, če ga ne napišem, saj mi v mislih ne uspe spraviti skupaj, saj mi um to preprečuje, čeprav sedaj počasi že spravim vse skupaj, vendar to ponavljam v mislih, kar pa nima nobenega smisla. Povedati bi morala ga naglas. Zato svoje bloge zapisujem. Ker pa se imam za človeka brez dlake na jeziku in tudi sem, vse moje besede in misli spravim v pisanje, čeprav se nekaterih kasneje sramujem. Povem vse, kar me mori, brez cenzure. Rada bi, da bi objave brali samo določeni ljudje, ter mi povedali kako napredujem, če sploh in tako naprej in nazaj, venda berejo jih vsi, ki jih opazijo. Zaradi tega ne bi smela javno objavljati vsega, ampak samo določene stvari, poleg pa si pri sebi pisati še en dnevnik, ki bi bil samo zame, ter bi sama delala samoodpuščanja zase. No, poleg tistih, katere bi rada videla, da bi mi brali bloge, pa si želim, da jih berejo tudi tisti, kateri so v podobni situaciji kot jaz, da bi tudi njim pomagalo, da je sprememba možna, če se jo hoče narediti. Zavezujem se, da pišem objave/bloge/dnevnik, na strani pot sprememb samo zase in ne gledam na lajke in komentarje in koliko ljudi jih je prebralo, ne bom jih silila in ne ovirala, pisala bom zaradi sebe.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila v objave/bloge/dnevnik napisati vse brez cenzure, in nisem gledala na to, ali je primerno, da to zvedo drugi ali ne, ter ali je sploh primerno za na splet. Ko se zavem, da objave/bloge/dnevnik pišem brez cenzure in ne gledam na to, ali je primerno, da to zvedo drugi ali ne, ter ali je sploh primerno za na splet, se ustavim in diham. Zavedam se, da vse kar napišem javno ostane v javnosti za vedno, ljudje pa vedno bolj gledajo o drugih ljudeh na spletu in če je o določeni osebi napisano nekaj negativnega, sramotnega ali kaj pove preveč o temu človeku, se ga izogibajo. Delati tako, kot govoriš in to zapisovati v dnevnik ni isto kot to, da se javno z besedami razgališ in jim poveš vse o sebi, tudi tisto, kar ni pomembno in je bolje, da zadržiš zase. Zavezujem se, da pred objavo premislim, ali je določena stvar za v javnost ali ne, ter če ni, jo ne objavim javno, ampak jo zadržim zase.
Ni komentarjev:
Objavite komentar