torek, 03. februar 2015

40. dan: Pospravljanje

Nisem najbolj vestna pri pospravljanju in to je kar pomnim. Rada imam "ustvarjalni kaos" ker se v njem pač znajdem, vendar kar je preveč je preveč. Kaos je kaos, če pa so po tleh še smeti in odpadki, pa je to že navadna svinjarija. V nepospravljenem prostoru se počutim dobro, vendar imam vedno strah, da bo prišel kdo nepovabljen, medtem pa se v pospravljenem prostoru počutim zgubljena in nikoli ne vem kje imam kaj. Ko je pospravljeno imam občutek, da je prostor tako prazen. Ko želim spraznit prostor, tega ne morem narediti, saj imam v tem prostoru, ki ga opisujem toliko stvari, da bi napolnila večjo omaro s policami, ki sega čez celo steno. 
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti kaos v opisanem prostoru. Ko se zavem, da imam kaos v opisanem prostoru, se ustavim in diham. Zavedam se, da sem za kaos kriva sama, saj sem prelena, da bi pospravila za sabo. Zavezujem se, da vsak dan zmanjšujem in preprečujem kaos.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila, da me je strah, da v prostor pride nepovabljena oseba. Ko se zavem, da me je strah, da v prostor pride nepovabljena oseba, se ustavim in diham. Zavedam se, da če bi bil prostor pospravljen, tega strahu ne bi bilo. Zavezujem se, da delam na zmanjševanju kaosa v prostoru.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti slabo v pospravljenem prostoru. Ko se zavem, da se počutim slabo v pospravljenem prostoru, se ustavim in diham. Zavedam se, da če bi bil prostor vedno pospravljen, ne samo enkrat na par mesecev, da takega občutka ne bi imela, saj bi se na pospravljen prostor navadila. Zavezujem se, da se trudim zdrati kar se da dolgo v pospravljenem prostoru.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti dobro v razmetanem prostoru. Ko se zavem, da se dobro počutim v razmetanem prostoru, se ustavim in diham. Zavedam se, da se v razmetanem prostoru počutim dobro samo zato, ker sem navajena na tako stanje in se mi zdi tako stanje normalno, čeprav še malo ni nirmalno, sploh za osebo ženskega spola mojih let. Zavezujem se, da se bom trudila, da spremenim svoja občutja v razmetanem prostoru na negativna, čeprav to ni dobro, vendar mogoče je to edini način, da pričnem pospravljati.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila, da že kot otrok nisem pospravljala za sabo. Ko se zavem, da že kot otrok nisem pospravljala za sabo, se ustavim in diham. Zavedam se, da bi tudi kot otrok morala pospravljati za sabo svoje igrače, saj kar se človek v mladosti nauči, to v odrasli dobi zna. Kje se moje nepospravljanje začne, se ne spomnim, torej je bilo to pred četrtim letom, saj se od takrat nekatere dogodke že spomnim. Zavezujem se, da pospravljam za seboj.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila, da sem prisilila druge, da so pospravljali za mano. Ko se zavem, da sem druge prisilila, da so pospravljali za mano, se ustavim in diham. Zavedam se, da čeprav sem bila še otrok, bi morala pospravljati za sabo in ko so mi rekli naj pospravim jih ubogati. Mogoče sem s tem hotela samo dobiti njihov čas in pozornost in sem jih na tak način izsiljevala. Zavezujem se, da vidim stvari, katere je potrebno pospraviti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila si pridobiti njihov čas v mojem otroštvu tako, da sem jih izsiljevala z nepospravljanjem. Ko se zavem, da sem si pridobivala njihov čas v mojem otroštvu tako, da sem jih izsiljevala z nepospravljanjem, se ustavim in diham. Zavedam se, da takrat se nisem zavedala, da imajo tudi oni svoje delo in službo, jaz pa sem bila po cele dneve sama doma v varstvu pri starejših ljudeh. Nisem imela nikogar, ki bi se igral z menoj in bil mojih let. Tudi ko sem dobila sestro se najprej nisem mogla igrat z njo, ker je bila premala, ko pa je bila večja, pa se ni hotela igrat z mano, pa tudi svoje prijatelje si je našla. Želela sem si nekoga, ki bi bil z meno, se igral z mano, ne pa kuhal kosilo in delal na polju, ter se ne igral z menoj. Večino dneva sem bila sama sebi najboljša soigralka. In s tem, ko nisem hotela pospravljati, sem mogoče želela, da bi se tudi drugi pridružili mi pri igri. Zavezujem se, da bom se spremenila in pospravljala.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila obtoževati starše, da zato, ker sem bila večinoma doma v varstvu, da nisem pospravljala za seboj. Ko se zavem, da obtožujem starše, da zato, ker sem bila večinoma doma v varstvu, da nisem pospravljala za seboj, se ustavim in diham. Zavedam se, da so starši naredili zame vse, kar so mislili, da je najboljše zame. Nič jim ne smem očitati, saj so se trudili. Zavezujem se, da ne obtožujem staršev, da sem bila večino časa doma v varstvu.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila upati, da bodo starši se po končanem delu še igrali z mano. Ko se zavem, da sem upala, da bodo starši se po končanem delu še igrali z mano, se ustavim in diham. Zavedam se, da so domov hodili utrujeni in so imeli doma še veliko dela, saj imamo kmetijo. Saj so si vzeli toliko časa zame, kolikor so si lahko, vendar sama sem si želela več. Zavezujem se, da staršev ne obtožujem, da se niso igrali z mano, ko so prišli utrujeni iz dela.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila želeti si nekaj pozornosti zase. Ko se zavem, da sem si želela nekaj pozornosti zase, se ustavim in diham. Zavedam se, da pozornosti otrok ne more izsiliti, lahko pa si jo pridobi. Mogoče bi bilo vse skupaj drugače, če bi bila pridna in pospravljala. Zavezujem se, da sem pridna in pospravljam.

Ni komentarjev:

Objavite komentar