183. dan: Služba in delo - Izobrazba

Pridno se uči, saj z diplomo imaš več možnosti, da dobiš dobro službo. Ok, ok, se bom učila, zelo učila. Itak. Zabluzila fax, konec z diplomo. Panika. Kaj sedaj? Najdi službo. Kako? Ne morem, sram me je, ker ljudje okoli mene vedo, da sem študirala, sedaj pa ne morem iskati službe samo za srednješolsko izobrazbo, to je sramota zame.
Ja, in ta sramota je trajala v moji glavi 4 leta in pol in še vedno traja. Naredila sem že velik preskok, vendar še vedno, kaj bodo ljudje, ki me poznajo rekli.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da me bodo ljudje obsojali, ker sem študirala na univerzi, iščem pa delo za srednješolsko izobrazbo. Ko se zavem, da verjamem, da me bodo ljudje obsojali, ker sem študirala, iščem pa delo za srednješolsko izobrazbo, se ustavim in diham. Zavedam se, da je to obsojanje samo v moji glavi, ker se obsojam sama sebe, ker sem želela dokončati študij, vendar sem bila prelena za to. Zavezujem se, da se ne obsojam, ker nisem dokončala študija, ker ljudje okoli mene ne vedo tega, iščem delo, ker ga potrebujem, ne pa da bi jim dokazovala kaj vem in znam.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da me bodo ljudje spraševali, zakaj iščem zaposlitev samo za srednješolsko izobrazbo, čeprav sem študirala. Ko se zavem, da verjamem, da me bodo ljudje spraševali, zakaj iščem zaposlitev samo za srednješolsko izobrazbo, čeprav sem študirala, se ustavim in diham. Zavedam se, da nisem edina, ki nisem dokončala študija in čeprav ga nisem dokončala, mi ne bo nihče tega očital, ker ljudi to sploh ne zanima. Zavezujem se, da se končno zavem, da nisem edini človek, ki ni dokončal študija in se ne obremenjujem s tem na način, ki mi škodi, saj nikogar v okolici ne zanima kaj sem po izobrazbi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati, da me bodo bodoči delodajalci gledali čudno, ker imam v življenjepisu napisano, da imam nedokončan študij. Ko se zavem, da se bojim, da me bodo bodoči delodajalci gledali čudno, ker imam v življenjepisu napisano, da imam nedokončan študij, se ustavim in diham. Zavedam se, da delodajalce zanima samo dejanska izobrazba in če potrebujejo nekoga s srednješolsko izobrazbo imam zaradi napisa o nedokončanosti študija večjo možnost zaposlitve, kot če bi imela visoko izobrazbo, ki mi nikjer ne bi prišla prav. Zavezujem se, da se zavedam, da imam poklic, sem sposobna in se hitro učim in prilagajam, vse drugo se bom naučila na delovnem mestu.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se omejevati s prepričanjem, da je nedokončan študij nekaj slabega in sem zato se bala napredovati. Ko se zavem, da se omejujem s prepričanjem, da je nedokončan študij nekaj slabega in se zato bojim napredovati, se ustavim in diham. Zavedam se, da če ne bi imela v glavi prepričanja, da je to, da nisem dokončala študija nekaj slabega in kaj bodo glede tega rekli drugi, me omejevalo v vsakdanjem življenju, ker sem se trudila delati kot samozaposlena, čeprav mi ni šlo, prošnjo za delo pa me je bilo strah poslati. Zavezujem se, da se ne omejujem v stvareh, ki bi mi lahko pomagale v napredovanju v življenju, sem odprta za nove stvari, se ne bojim stopiti stopnico nižje in tako vzeti "zagon" za vse v življenju, storim stvari, ki se jih bojim, če vem, da mi lahko koristijo in se ne obremenjujem s stvarmi, ki me omejujejo v moji glavi, ker te stvari je najtežje preseči.

182. dan: Služba in delo

Ko gremo v službo služimo denar, ko gremo na delo oz gremo delat ni nujno, da za svoje delo dobimo denar. Vendar ali je služba in delo isto in zakaj ločujemo če ločujemo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila predstavljati si, da je služba in delo nekaj drugega. Ko se zavem, da si predstavljam, da je služba in delo nekaj drugega, se ustavim in diham. Zavedam se, da je tako enostavno ločevati med nečem, kar opravljamo z veseljem in nečem, kar je za nas nujno zlo. Zato rečemo, da gremo na delo takrat, ko gremo tja z veseljem, v službo pa takrat, ko gremo z velikim odporom. Zavezujem se, da ne ločujem dela po všečnosti tako, da ga samo drugače imenujem in ko rečem eno besedo, ki mi je všečna, sem pozitivna do dela, ko pa rečem drugo besedo, ki mi ni všeč, pa sem negativna do dela, čeprav delo je pač delo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila videti delo kot nekaj slabega in to slabo poimenovati služba. Ko se zavem, da vidim delo kot nekaj slabega in to slabo poimenovati služba, se ustavim in diham. Zavedam se, da so pri delu stvari, ki nas veselijo in odbijajo. Odbija nas največkrat delo, ki smo ga prisiljeni delati, ker moramo delati, če želimo preživeti, ker nam za naše delo ne plačajo, čeprav so nam to obljubili, ker moramo delati za preživetje. Najraje bi delali, vsaj jaz, tisto, kar me veseli, pa če sem plačana za to ali ne. Vendar sam sistem deluje drugače in če se ne prilagodiš sistemu, potem nastane problem. Zato je najbolje videti vsako delo kot delo in ne kot nekaj, kar moraš delati. Zavezujem se, da vidim vsako delo kot delo, da če mi neko delo ne odgovarja, najdem v temu delu nekaj, kar me veseli, kar se lahko novega naučim, če v delu ne uživam, potem diham in se zavedam, da nobeno delo ni za večno in lahko preneham z delom v vsakem trenutku in iščem drugo delo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati poslati prošnjo za delo, ker sem itak že samozaposlena, čeprav mi v poslu ne gre najbolje. Ko se zavem, da se bojim dati prošnjo za delo, ker sem itak že samozaposlena, čeprav mi v poslu ne gre na bolje, se ustavim in diham. Zavedam se, da nekako moram preživeti, moram jesti, piti, tukaj so položnice in vse, kar me veseli in si do sedaj nisem mogla privoščiti. Vse to lahko pridobim s stalnim in rednim delom kot zaposlena oseba. Torej zaposlitev ni beg pred seboj, ampak da priznam svoje pomanjkljivosti in delam še več, kot sem delala do sedaj. Zavezujem se, da ko vidim, da ne zmorem plačevati stvari se ne bojim sebe, ampak pošljem prošnjo za delo, ki ni noben bavbav, tudi ob rednem delu še vedno se lahko samozaposlim in delam kar me resnično veseli in si tako ustvarjam dodaten zaslužek, ko vidim, da mi služba ni všeč jo pustim, zamenjam, če se moje dodatne dejavnosti v tem času dovolj povečajo, se lahko ponovno samozaposlim.

181. dan: Alkohol 1

Pitje alkohola, ne žganic, ki jih tako ali tako ne pijem, je v manjših količinah dovoljen. Čeprav je vino ali pivo občasno tudi priporočeno v majhnih količinah se sama ne bi zanašala na to. Torej kaj se zgodi v glavi, ko spijemo ravno malo več, kot smo navajeni ponavadi, ter smo že rahlo okajeni, nismo pa še pijani.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da ko spijem ravno malo več, kot sem navajena, da sem rahlo okajena, da se mi meje v moji glavi odstranijo. Ko se zavem, da verjamem, da ko spijem ravno malo več, kot sem navajena, da sem rahlo okajena, da se meje v moji glavi odstranijo, se ustavim in diham. Zavedam se, da če bi bila jaz jaz, če bi živela svoje življenje, bi ne imela omejitev v svoji glavi. Te omejitve so, da se to in ono ne spodobi, da če narediš to in ono, da se mi bodo smejali in kazali s prstom za mano. Torej so to te omejitve, ki me onemogočajo v mojem življenju, da bi živela pravo sebe. Zavezujem se, da v treznem stanju odkrivam te meje in jih podiram in odstranjujem in sicer tudi tako, da ugotovim kdo in kaj sem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da samo alkohol odstranjuje meje, ki jih imam v glavi tako hitro. Ko se zavem, da verjamem, da samo alkohol odstranjuje meje, ki jih imam v glavi tako hitro, se ustavim in diham. Zavedam se, da meje odstranjene s pomočjo alkohola se v treznem stanju povrnejo in stanje se lahko še poslabša, saj imaš v glavi tisti, kako sem to lahko to naredila, zakaj sem to naredila, vendar sem šla in sem naredila, bila sem v trenutku in nisem se ozirala na druge, vendar jim niti nisem škodovala. Zavezujem se, da ko vidim meje v glavi, da jih ne odstranjujem s pomočjo alkohola, ampak s pomočjo dela na sebi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila najti meje in jih odstraniti s pomočjo alkohola začasno odstranila. Ko se zavem, da sem našla meje in jih s pomočjo alkohola začasno odstranila, se ustavim in diham. Zavedam se, da se meje in omejitve v naših glavah lahko najde na različne načine, ali z razmišljanjem o njih, ali ko si v določeni situaciji, ali ti kdo drugi pove zanje, sama sem meje, da mi ni treba biti sramežljiva in da lahko plešem če se mi zahoče tudi v javnosti našla s pomočjo alkohola, ko sem začela plesati, čeprav ne plešem, ker me je glasba preprosto odnesla. To bi lahko našla tudi na drug način, prijaznejši do mojega telesa, ne s pomočjo alkohola. Zavezujem se, da iskanje mej in različnih točk s pomočjo alkohola ne postane moja stalna praksa, ampak jih iščem na telesu prijaznejši način.

180. dan: Alkohol

Da, občasni pijem alkohol, priznam, vendar nisem ne vem kakšen pivec, saj se me že zelo hitro prime. Že zelo hitro ga je dovolj in ga čutim. Začenja me boleti glava in počutim se nelagodno. Preden bi se resnično napila bi verjetno mi počila glava od bolečin, bi se skuhala od vročine in sploh se ne bi zavedala kdo in kaj sem. Je pa tako, da niti se nočem resnično napiti in že majhna količina alkohola v meni dela čudeže. Zato ne razumem ljudi, ki se ga napijejo iz užitka ali iz žalosti, res ne.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti slabo, ker občasno pijem alkohol. Ko se zavem, da se počutim slabo, ker občasno pijem alkohol, se ustavim in diham. Zavedam se, da ni ne vem kako narobe, če piješ občasno alkohol, vendar zakaj ga pijem je večje vprašanje. Ali želim s pitjem alkohola se postaviti pred drugimi, biti enaka drugim, mi je všeč ko odtavam v nek drugi svet in se mi sprostijo zavore? Da. Vsakega po malo. Prav tako raziskujem nove kombinacije in okuse, vendar še vedno sta mi najbolj všeč dva okusa. Navadna voda in grenak tonik, ki je v resnici zelo umeten okus, vendar meni je všeč. Od alkohola pa sladka vina in temna piva. Zavezujem se, da se ne počutim slabo če pijem alkohol, vendar se preden začnem piti vprašam čemu si ga želim piti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati o alkoholu kot o nečem slabem. Ko se zavem, da razmišljam o alkoholu kot o nečem slabem, se ustavim in diham. Zavedam se, da alkohol pomaga, če želimo razkužiti kako stvar, včasih so ga zlivali v čevlje, da so se razširili in še pri veliko drugih stvari. Alkohol sam po sebi ni slab. Slaba je prevelika in nekontrolirana konzumacija alkohola, sploh mladoletnih ljudi, ljudi, ki so od njega odvisni, tistih, ki imajo osebne probleme in mislijo, da jih bodo tako rešili in se zato utapljajo v alkoholu. Zato alkohol ni slab, ljudje, ki nimajo meje pri pitju so tisti problem. Zavezujem se, da ne krivim alkohol za početje posameznikov, ki pretiravajo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila očitati, ker pijem alkohol, vendar v resnici ne vem iz katerega razloga. Ko se zavem, da si očitam, ker pijem alkohol, vendar v resnici ne vem iz katerega razloga, se ustavim in diham. Zavedam se, da tudi pitje iz dolgčasa, da pijem ker mi je všeč okus in še veliko drugih izgovorov, ki naj bi bili pravi razlogi pitja to niso. Pač pijem in verjetno bom še vedno pila, včasih pogosteje, včasih redkeje. Pijem tudi, ker hočem ugajati drugim, hočem se vklopiti v družbo, ne vem kaj naj drugega naročiti. Pijem alkohol. Zavezujem se, da najdem pravi razlog, ki je po večini ta, da me sprejmejo medse ali ker mi je dolgčas, ter ugotovim, kaj je na tem.

179.dan: Jeza zaradi javnega nastopanja

Sedim v miru sama s seboj, ter telefonom in dobim mail. Do četrtka moraš pripraviti govor do dveh minut. Kaj? Zakaj spet to? A se morajo res kaj takega spomnit? Zakaj moramo spet govoriti pred ljudmi na končni podelitvi? A še ne bo tega konec? In tako ne občutim strahu, ampak jezo. Jezo in vprašanje zakaj.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti jezna, ko sem zvedela, da bom mogla govoriti na zaključni prireditvi. Ko se zavem, da sem jezna, ko se zavem, da bom mogla govoriti na zaključni prireditvi, se ustavim in diham. Zavedam se, da ljudje v tem času premalo govorimo v javnosti, premalo govorimo in ne znamo povedati naših želja in predlogov na enostaven in razumljiv način za širšo javnost. Zavezujem se, da če moram govoriti v javnosti se ustavim, diham in se pripravim, ter povem kratko in jedrnato kar moram sporočiti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti jezna, ker bom mogla ponovno govoriti v javnosti. Ko se zavem, da sem jezna, ker bom mogla ponovno govoriti v javnosti, se ustavim in diham. Zavedam se, da ljudje smo preveč zaprti sami vase in če nas drugi postavijo pred izzive smo jezni nanje in nenazadnje tudi nase, da zakaj smo šli v to, če pa nismo govorci, nismo pripravljeni govorit v javnosti. Iti moramo preko sebe, čeprav nismo pripravljeni na to. Sploh zame je to velik izziv, saj če je človek depresiven se umika v samoto in si ne želi javnosti in družbe in so mu taki nastopi čisto odveč. Vendar to je rešitev, grem preko sebe, grem proti svetlobi, ki je do sedaj nisem videla in sem dovolj močna, da lahko naredim korak k izboljšanju sebe. Zavezujem se, da če mi kdo reče, svetuje, da nekaj naredim v moje dobro, da se potrudim in naredim kar najboljše, ker sem sposobna to narediti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se spraševati zakaj. Ko se zavem, da se sprašujem zakaj, se ustavim in diham. Zavedam se, da vsak zakaj ima svoj zato, vendar jaz v vseh teh reakcijah ne vidim nobenega zato, samo veliko zakaj. Ko se umirim in pogledam iz razdalje vidim, da nastopanje v javnosti je dobro za vsakega. Treniraš svoje besede, komunikacijo, se znaš predstavit, kar je pomembno v poslu in pri iskanju poslovnih partnerjev, službe, partnerja. Javno nastopanje tudi izboljša samozavest in s tem dokažeš, da si sposoben več, kot sam misliš da si. Zavezujem se, da ko vidim pred sabo ogromno zakaj-ev, da se umirim in pogledam iz razdalje, ter tako tudi vidim vse zato-je.

178.dan: Želeti ali ne želeti

Zjutraj preden sem se zbudila sem imela neke vrste nočne more. Namreč v četrtek imam en dogodek, kjer bo podelitev nagrad najboljšim in sem sanjala o tem. Hkrati si želim biti med najboljšimi, ker se mi odpre lahko veliko priložnosti, ter bo vse super in dobro, če bom le znala izkoristiti trenutek, po drugi strani pa me je strah biti preveč medijsko izpostavljena, ker imam občutek, da nisem dovolj dobra. Tudi moja občutja in predvidevanja o tem, ali imam sploh možnosti, da pridem med prve so zelo mešana. Sama mislim, da nisem bila dovolj pripravljena, da nisem povedala vsega, kar bi morala in sem polovico stvari pozabila, vendar pa odzivi iz komisije, tudi mentorja so vzpodbudni in pozitivni. Torej kaj pričakovati? Ničesar. Bo kar bo, saj tako ne bom mogla biti ne razočarana ne preveč presrečna, vendar srečna samo kratkotrajno. To je moj prvi tak dogodek po štirih letih, kjer sem se morala učiti, pripravljati in predstaviti pred komisijo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti željo po biti med najboljšimi. Ko se zavem, da imam željo po biti med najboljšimi, se ustavim in diham. Zavedam se, da imeti željo je nekaj, realnost pa je nekaj čisto drugega in šele ko bom videla rezultate bom ali bila ali ne bila med najboljšimi. Zavezujem se, da ne razmišljam, ampak se prepustim in vidim realnost.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti željo, da ne bi bila med najboljšimi. Ko se zavem, da imam željo, da ne bi bila med najboljšimi, se ustavim in diham. Zavedam se, da če si želim imeti nekaj in si hkrati ne želim imeti tistega, da v resnici nimam pojma kaj bi rada in je zato resnično najbolje, da se prepustim in vidim kaj se bo zgodilo, ko bo čas za to. Zavezujem se, da naslednjič ko bom bila v precepu, se usedem, izpišem kaj si želim, oziroma kaj je bolj realno in boljše zame in ne upam in si ne želim stvari, na katere nimam vpliva.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati, ali sem bila dovolj uspešna ali ne. Ko se zavem, da razmišljam, ali sem bila dovolj uspešna ali ne, se ustavim in diham. Zavedam se, da sem dala vse od sebe in to najbolje in največ, kar sem bila zmožna dati v tisti situaciji v tistem trenutku. Samo jaz vem, da sem polovico stvari pozabila povedati, ter tudi samo jaz vem, da sem pred vstopom pred komisijo imela popolnoma prazno glavo, ter je bila za to praznino kriva moja živčnost kateri sem se prepustila, ker mi pač ni bilo vseeno. Zavezujem se, da ne razmišljam kaj je in kaj bo, ko je nekaj konec in sem dala vse od sebe, ter se samo prepustim trenutku.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti živčna pred vstopom pred komisijo. Ko se zavem, da sem bila živčna pred vstopom pred komisijo, se ustavim in diham. Zavedam se, da sem bila živčna zaradi tega, ker sem želela dati vse od sebe in hkrati sem se zavedala, da se nisem dovolj pripravljala, čeprav so bile priprave sestavljene iz dveh delov, predstavitve pred komisijo in izdelkov, ki so bili prototipi mojih slaščic. Predstavitev pred komisijo po moje mi ni najbolje uspela, čeprav sem dobila drugačne odzive, slaščice pa so mi uspele ravno takšne, kot sem si jih želela predstaviti, čeprav tudi pri njih nisem bila najbolj zadovoljna. Zavezujem se, da če sem pripravljena sem pripravljena in ne razmišljam kaj bo in kako bo, ter se prepustim trenutku in nisem živčna.

177. dan: Javno nastopanje

Prijavila sem se na en natečaj in potem povedo, da bomo mogli, ne samo govoriti pred komisijo, ampak obiskati regionalni radio in govoriti tam o sebi. Panika, težko dihanje, kričanje v sebi, da tega pa že ne bom naredila. Kmalu sem zadihala in se rahlo umirila. Takoj naredila nekaj SF, kjer sem ugotovila, da govorjenje za radio ni tako neznano zame, ker sem to že počela in bo kmalu eno leto od tega. Vendar čeprav sem že imela intervju za spletni časopis, nastopala pred kamero, imela intervju za radio, nastopala pred komisijo in publiko, ter celo snemala vloge imam nenavadno veliko treme, ki se sorazmerno hitro razblini, vendar me preveč ovira vseeno. Poleg tega pa nisem imela pojma o čem govoriti in sem zato seveda vprašala in dobila odgovor. Sedaj se moram samo pripraviti, napisat govor, iti na radio in biti uspešna.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti živčna ker ne vem kaj bi povedala na radiu in ne vem kako tam zgleda. Ko se zavem, da sem živčna ker ne vem kaj bi povedala na radiu in ne vem kako tam zgleda, se ustavim in diham. Zavedam se, da kako tam zgleda sploh ni pomembno, ker je edina pomembna stvar ta, da govoriš v mikrofon, ki pa je pač mikrofon. Kaj pa bom povedala pa si bom napisala in se pripravila pred odhodom na radio, saj tako bom vedela kaj povedati, ne bom živčna in ne bom jecljala in bo zato vsega hitro konec. Zavezujem se, da se ne obremenjujem s stvarmi, ki me onemogočajo, ter se pripravim s stvarmi na katere imam vpliv.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti strah pred nastopanjem, ker bi se počutila poraženo, če mi projekt ne bi uspel in če bi me slišal kdo, ki me pozna, da bi me zaradi tega obsojal kako sem nesposobna. Ko se zavem, da imam strah pred nastopanjem, ker bi se počutila poraženo, če mi projekt ne bi uspel in če bi me slišal kdo, ki me pozna, da bi me zaradi tega obsojal kako sem nesposobna, se ustavim in diham. Zavedam se, da je ves projekt samo v moji glavi in nihče ne ve toliko o njem. Tudi to ne, ali ga je mogoče v reali spraviti v prakso ali ne. Poleg tega tudi ni neuspeh, če s projektom ravno ne začnem letos, ampak drugo leto. In tudi če mi resnično ne uspe še nisem nesposobna, saj sem že zaradi tega, ker sem se z idejo prijavila in prišla v finale boljša in bolj uspešna od vseh, ki ne naredijo ničesar. Zavezujem se, da pogledam širše in se zavem koliko znanja in poguma je potrebnega za tak korak, ki sem ga naredila in da tudi če me opravljajo, bodo to delali za mojim hrbtom, to pomeni, da sem pred njimi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati, da sem boljša od drugih, ker sem se z idejo prijavila na razpis. Ko se zavem, da razmišljam, da sem boljša od drugih, ker sem se z idejo prijavila na razpis, se ustavim in diham. Zavedam se, da se ne morem primerjati z drugimi, vendar se ne smem niti imeti za slabšo od drugih, Sem le človek z vsemi prednostmi in slabostmi. Zavezujem se, da se ne poveličujem in ne zaničujem s primerjavami z drugimi, ker ima vsakdo drugačne lastnosti, kompetence in znanja.