164. dan: Ljubezenske težave

Vedno govorim, da se ne morem zaljubiti, da vam kaj mi je pri tipu všeč, da se mi zdi privlačen. Ampak zgodilo se je nekaj nepričakovanega.
Tik pred spanjem preberem eno zgodbo in ne vem na kakšen način se najdem v njej. Moški je napisal, da je ugotovil, da mu je neka oseba všeč, ampak se ji ne upa povedati, ker ne ve kako bo reagirala. In jaz se najdem kot ta oseba, katera je temu moškemu všač. Ne morem in ne morem spat. In zjutraj opazim, da me ignorira. Mu napišem eno sporočilo. Ignorira. Drugo sporočilo, kjer sem se razkrila, ter mu zastavila nekaj vprašanj, na katere bi želela odgovor, ignorira. Sedaj pa ne vem, ali sem samo tako vsiljiva, ali sem res tista oseba, o kateri je govoril. Ampak ne smem zaradi tega jaz trpeti, moram iti naprej. Hočem ugotoviti, kaj je to, kar me pri njemu tako privlači. Sedaj je vse na njemu, vendar kakorkoli se odloči, moram živeti naprej.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se zaljubiti v osebo, ki mi je že na začetku povedala, da me ne vidi kot partnerja v vezi. Ko se zavem, da sem si dovolila se zaljubiti v osebo, ki mi je že na začetku povedala, da me ne vidi kot partnerja v vezi, se ustavim in diham. Zavedam se, da nimam pojma, kaj me tako privlači, mogoče ravno ta njegova ignoranca. Čeprav sem ko je omenil takoj se oddaljila od njega in nisem o njemu premišljevala kot o partnerju. Zavezujem se, da se zaljubim v partnera šele, ko ga dobro spoznam in sva že v vezi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati ali sem mu všeč ali ne, ker to sploh ni pomembno. Ko se zavem, da razmišljam, ali sem mu všeč ali ne, ker to sploh ni pomembno, se ustavim in diham. Zavedam se, da če bi mu bila všeč, če bi imel kakršen koli namen, bi mi povedal kaj si želi od mene in me ne ignoriral, tako, da v tem primeru je najbolje, da se umaknem v samoto in diham. Zavezujem se, da ne razmišljam, kaj bo če bo in kaj bi bilo če bi bilo, ampak sem sedaj in v tem trenutku.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se zacopati v osebo, ne zato, ker sem zaljublejna vanj, ampak ker je čisto dugačen, kot si želijo starši za zeta. Ko se zavem, da sem se zacopala v osebo, ne zato, ker sem se zaljubila vanj, ampak ker je čisto drugače, kot si starši želijo za zeta, se ustavim in diham. Zavedam se, da sem se otepala misli, da bi bila z njim, ampak nazadnje so nekatere stvari prevladale in misel, da sem se zaljubila vanj, da bi se maščevala staršem je skorajda logična. Je starejši od mene in tujec. Ampak to verjetno ni vse. Zavedam se, da si sama izbiram partnerja in moaj izbia partnerja je samo moja, ter ne izbiram ga zaradi maščevanja staršem, ampak ker se s partnerjem ujameva.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se zacopati v njega, ker se bil v preteklosti z znano osebo in je tudi sedaj on razmeroma znana oseba. Ko se zavem, da sem se zacopala v njega, ker je bil v preteklosti z znano osebo in je tudi sedaj on razmeroma znana oseba, se ustavim in diham. Zavedam se, da ali je oseba znana ali ne, ali je bila z znano osebo ali ne, ni pomembno. Oseba je takšna kot je, ali je znana ali ne in včasih je bolje biti z osebo, ki jo pozna manj ljubi, kot pa več. Nenazadnje pa je vsak znana oseba. Zavezujem se, da se ne oziram kako znana in poznana je oseba, ker to je še najmanj pomembno, pomembno je obnašanje njega do mene in mene do njega.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila želeti biti v središču pozornosti. Ko se zavem, da si želim biti v središču pozornosti, se ustavim in diham. Zavedam se, da sem po horoskopu levinja, in levi so ljudje, ki si želijo biti v središču pozornosti, čeprav se tega niti ne zavedajo. Zato moram še toliko bolj paziti kaj govorim in kako se obnašam, ker včasih se želja po biti v središču pozornosti tudi izpolni. Zavezujem se, da ko vidim, da sem presegla mejo in silim v ospredje in si želim pozornosti, se ustavim, diham in umirim, ter stopim korak ali dva nazaj.

163. dan: Biti sama s seboj

V soboto sem bila kot prostovoljka, markirant, na izpitih za pse reševalce. Bila sem tista oseba, ki so jo skrili ali v gozd ali v ruševine in so me psi iskali. Nisem bila edina. Je bila pa to zanimiva izkušnja. Namreč biti sem morala čisto tiho in na miru. Saj to ni težko. Če je lepo toplo. Vendar tokrat je bilo kar hladno. In ležati uro, mogoče še malo več ni tako prijetno. Poleg tega nisem imela pri sebi ničesar s čemer bi se kratkočasila, razen sebe. In ta ura se mi sploh ni tako vlekla. No, v gozdu ni bilo problema. Malo večji je bil v ruševinah, ko me je začelo močno zebsti, mene pa iz skrivalnice niso in niso hoteli spustiti, sam sem bila notri zaprta, da psi niso mogli do mene, čeprav so ušli, vendar to ni bistvo. No v ruševinah me je zeblo in nisem se mogla ogreti. Sem pa kmalu odkrila svetlobo, ki je pronicala v skrivalnico in sem nastavila roko tako, da je sonce jo presevalo. Takrat sem se "umaknila" v drug svet, kot da ne bi bila več tam. Igrala sem se z roko in svetlobo. Videla sem celo žilice na prstih, ki so bile temne, vse ostalo pa svetlo. Ko sem to razlagala sem rekla, da se mi je "dogajalo", bila sem kot v nekem transu. Vendar me na srečo ni več tako zeblo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se sekirati, zakaj nisem vzela telefona s seboj, da bi se kratkočasila z njim. Ko se zavem, da se sekiram, zakaj nisem vzela telefona s seboj, da bi se kratkočasila z njim, se ustavim in diham. Zavedam se, da je telefon in kratkočasenje z njim najslabša možna rešitev. Ravno zato sem se odločila in ga pustila v avtu. Imela sem slab občutek, kot da bi bila gola, vendar ko sem začela delati na sebi, sem se umirila, bila s seboj in opazovala naravo, se je stanje izboljšalo. Bila sem vesela, da ga nisem vzela, no razen ko sem želela posneti nekaj prečudovitih fotografij, vendar pa sem bila v tistem trenutku in sem opazovala motive, ter igro svetlobe in senc, medtem, ko se je sonce gibalo po nebu. Zavezujem se, da se zavedam, da če si v trenutku, ne potrebuješ ničesar za kratkočasenje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti slabo, kot da bi bila gola, ko nisem imela pri sebi telefona. Ko se zavem, da se počutim slabo, kot da bi bila gola, ko nimam pri sebi telefona, se ustavim in diham. Zavedam se, da telefon je samo stvar. Če me kdo rabi in me pokliče se izpiše kdo me je klical in ko sem pri času pokličem nazaj. Drugače pa je telefon motilec v naših življenjih. Ljudje postajamo odvisni od njega. Ne moremo brez njega, zato delam na tem, ter ko si želim čas zase, ga puščam doma. Ko hodim zvečer z nekom na sprehod, ga puščam doma, ko pa grem sama na daljši sprehod pa ga vzamem s seboj, da posnamem kako fotografijo, večino časa pa je v žepu. Ko grem sama ga vzamem tudi zaradi varnosti, ker grem v gozd. Vendar telefon je samo stvar in ne smem postati odvisna od njega. Včasih smo živeli tudi brez njih, vendar takrat smo res živeli, sedaj životarimo. Ne znamo biti sami s seboj, opazovati narave, ker raje bulimo v zaslone, ki nam kvarijo oči in um. Zavezujem se, da če ni nujno nimam pri sebi telefona in se počutim zaradi tega svobodno in ne golo, kot da bi mi nekaj manjkalo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti čudno, ker sem s pomočjo svetlobe raziskovala sebe in samo svetlobo. Ko se zavem, da se počutim čudno, ker sem s pomočjo svetlobe raziskovala sebe in samo svetlobo, se ustavim in diham. Zavedam se, da če bi me kdo videl, da bi me gledal čudno, vendar sem se odklopila in zaradi gledanja, kako preseva svetloba skozi roko, me ni več tako zeblo. Bila sem v trenutku, zavedala sem se sebe, svojega telesa, mraza, bila sem v trenutku. Ko sem opazila temnejše črtice na prstih in ugotovila, da so to žile v katerih je kri, sem se počutila, kot da bi odkrila najpomembnejšo formulo na svetu. Bila sem vesela. Vendar nisem se smejala, nisem se veselila, nisem kričala. Imela sem neko notranje zadovoljstvo. V tistem trenutku sem bila resnično v trenutku in sem se zavedala sebe, malega prostora v katerem sem bila, ki se mi je zdel zelo velik. Bilo je drugače, kot sem bila vajena do sedaj. Nimam strahu pred malimi prostori. Do tega občutka je prišlo zaradi mraza in ker sem bila samo sama s seboj, ni bilo motečih dejavnikov, sem vse odklopila. Zavezujem se, da ko pridem v stanje, katerega nisem navajena in se v njemu počutim dobro, da ne bežim iz njega, ampak poizkušam iz njega dobiti vse najboljše.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila misliti, da če bi me kdo videl, da bi me gledal čudno in me imel za čudno. Ko se zavem, da mislim, da če bi me kdo videl, da bi me gledal čudno in me imel za čudno, se ustavim in diham. Zavedam se, da kako bi me drugi gledali in videli in za kakšno bi me imeli, je samo njihovo mnenje, ne pa moje. Sama sem se imela za čudno, zato sem mislila, da bi me tudi drugi imeli za takšno. Vendar nazadnje sem se sprejela in to je najbolje. Zavezujem se, da če se sama počutim čudno, da ne predvidevam, da bi me tudi drugi imeli za čudno, ter se tudi sama sebe vidim kakršna pač sem in ne kako se v tistem trenutku počutim.

162. dan: Tuje mnenje šteje?

Vedno znova se oziram na to, kaj bodo rekli drugi. Vendar to v resnici sploh ni pomembno. Da ne bo pomote. Ne sme se delati kar se želi, brez oziranja na druge, tukaj je treba spoštovati napisana in nenapisana pravila. Tukaj se bom posvetila tujim mnenjem, kako me drugi ljudje vidijo. Primer. Nekdo sedi v parku, bere knjigo, in drugi, joj kako len je ta človek. Mogoče je imel težko službo, ter se tako koncentrira, mogoče je ta knjiga učno gradivo, saj je oseba študent oziroma hodi na kakšno izobraževanje. Ljudje, ki pridejo slučajno mimo tega ne morejo vedeti. Tudi doma je podobno. Pride sostanovalec od nekje in takoj kako je oseba, ki je tam lena, da ninič skuhno, pospravljeno. Pa kako lahko oseba, ki je ravno prišla od nekje ve, kaj je druga oseba počela v tistem času, mogoče je prišla domov ravno nekaj minut prej. Tako ljudje vidimo večinoma druge, sebe pa vedno manj. Prej bomo verjeli nekomu, ki nas vedno znova imenuje lenoba, kot pa se zavedali, da je vsako delo delo, ter tudi če počivaš nisi len.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila jemati osebno, ko mi govorijo kako sem lena, neumna, debela, nesposobna, in še druge stvari. Ko se zavem, da jemljem osebno, ko mi govorijo kako sem lena, neumna, debela, nesposobna in še druge stvari, se ustavim in diham. Zavedam se, da ne morem na vsako besedo, ki mi ni všeč, ter naj bi jo drugi izrekli meni reagirati, saj to ni podporno ne zanje ne zame. Bolje je, da preden reagiram ugotovim, ali je beseda, ki mi naj bi bila namenjena res tista prava, kjer se lahko najdem. Če ni, jo preslišim, če je pa ugotovim, zakaj je tako, ter se izboljšam. Živim besede, ki so produktivne, ter me odpišejo, če pa živim kako negativno besedo, pa se izboljšam. Zavezujem se, da če mi kdo pove kako besedo na katero reagiram, situacijo prediham in se nato umaknem, saj je to najbolj produktivno zame in osebo s katero se pogovarjam.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da so besede, s katerimi me hoče sogovornik degradirati, ponižati ali spraviti v slabo voljo resnično namenjene meni in so čista resnica. Ko se zavem, da verjamem, da so besede, s katerimi me hoče sogovornik degradirati, ponižati ali spraviti v slabo voljo resnično namenjene meni in so čista resnica, se ustavim in diham. Zavedam se, da je ponavadi napad najboljša obramba in smo do drugih žaljivi, poniževalni in nasilni, ko nimaš več pravih argumentov, ko ne veš več, kako nekaj razložiti, potem se zatečemo k žalitvam, kričanju in tudi včasih fizičnemu napadu. Da ne pride do tega, je treba sogovornika opazovati, ter če želi imeti še vedno svoj prav, se sam ustaviš, dihaš in se umiriš. Poveš še zadnjič svoje argumente, ki jih podkrepiš s primeri, če to ni dovolj se umakneš. Zavezujem se, da se poizkušam izogibati prepirom, če pa že pride do žalitev, pa preden verjamem vsaki izgovorjeni besedi, ugotovim ali je človek v reakciji ali ne.

Odpustim si, da sem spejela in si dovolila, da verjamem, da sem v resnici lena, neumna, nesposobna, debela in grda. Ko se zavem, da verjamem, da sem v resnici lena, neumna, nesposobna, debela in grda, se ustavim in diham. Zavedam se, da se zaradi tega, ker sem tolikokrat slišala te izjave, ki so bile namenjene meni, ter jih tudi kot take vzela, ter začela verjeti vanje. Res se trudim po svojih močeh, vendar so dnevi, ko naredim ogromno, ter dnevi, ko ne naedim nič. Ker nisem dokončala faxa, se počutim neumno, nič vredno, nesposobno, čeprav ni res. V dveh letih sem se naučila več angleščine zaradi sebe, kot pa prej v desetih letih, torej ne morem biti neumna, samo mi način učenja pri formalni izobrazbi ne ustreza in se raje učim na svoj način, s svojim tempom. Kar pa je za ljudi, ki se šolajo neprijetno, saj morajo se naučiti tisto in toliko, kolikor je napisala neka odrasla oseba, ki že nekaj let ni bila na tovrstnem izobraževanju. Podobno kot pri besedi neumna je tudi z besedo nesposobna. Če in ko imam voljo in motivacijo sem sposobna veliko. Besedi debela in grda sta povezani, saj kdor je debel je grd. Da sem močnejše postave, nekaterim sem odurna, drugi mislijo, da me bodo s takimi žalitvami prisilili v hujšnje, vendar sama se raje smilim sama sebi in se žalim, kot da bi kaj naredila v to smer. Je pa vsaka oblika telesa posebna in tudi jaz sem lepa po svoje. Zavezujem se, da se spoštujem, se imam rada in se zavedam, da sem edinstvena, ali imam ravno slabe dneve, ko nimam volje, ali pa preveč volje.

161. dan: Javno nastopanje

Nikoli ni bilo mi težko nastopat pred razredom, res me je bilo strah recitirat pesmice, ampak ne zaradi nastopa samega, ampak da bi se zmotila. Prav tako sem nastopala, govorila po mikrofonu, pa tudi sama intervjuvala ljudi. Ni bilo problema. Tudi kuharske delavnice sem že imela, ni bilo problema govoriti in poučevati ljudi. Vendar sedaj me čaka nekaj drugačnega. Nastopala bom sama pred večjo množico ljudi, pripravljala jed, govorila o drugih jedeh in še kaj se bo našlo. Najbolj strah me je tega, da publiki ne bom dovolj zanimiva, ter bodo pobegnili iz prizorišča, da jih bo ogromno, ter ne bom imela dovolj izdelka, ter da bom morala govoriti po mikrofonu, saj že dolgo nisem govorila in ne vem kako bo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti strah pred dogodkom, ker ne vem kaj se bo tam dogajalo. Ko se zavem, da imam strah pred dogodkom, ker ne vem kaj se bo dogajalo, se ustavim in diham. Zavedam se, da nihče, ki nekaj dela prvič ne ve kaj in kako bo, vendar če zaupa vase, da bo vse dobro, potem tudi bo. Prav tako je najbolje, da jaz delam po svojih najboljših močeh in če kaj ni tako, kot bi moralo biti, če je kaj narobe, se ne sekiram, ampak izpeljem po najboljših močeh. Zavezujem se, da se ne sekiram po nepotrebnem in delam na način, ki je najboljši, se prilagajam drugim, vendar sem še vedno jaz.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati kako bo vse skupaj izpadlo in ali sem dovolj dobra, da imam tako predavanje/ delavnico. Ko se zavem, da se bojim, kako bo vse skupaj izpadlo in ali sem dovolj dobra, da imam tako predavanje/ delavnico, se ustavim in diham. Zavedam se, da jaz sama vem in znam največ o stvari o kateri nameravam govoriti, saj se stvari posvečam in jo raziskujem. Tudi drugi mogoče vedo veliko o tej temi, vendar ne čisto o tem o čemer bom predavala sama, zato je strah odveč. Zavezujem se, da je strah odveč, saj o stvari o kateri predavam imam več znanja kot poslušalci, ter kar povem je za njih nekaj novega, če ugotovim, da ima nekdo več znanja, ga povprašam po njegovem znanju in naredim prijetno za vse, vendar osebe ne izkoristim.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti strah pred govorom veliki skupin. Ko se zavem, da me je strah imeti govor pred veliko skupino, se ustavim in diham. Zavedam se, da velika skupina ljudi pomeni več poslušalcev, torej več ljudi, ki mi lahko omogočijo posel. Poleg tega je govoriti enemu človeku, dvema, desetim, petdesetim ali stotim enako. Poveš, kar veš in znaš in kar predvidevaš, da morajo slišati, kar je dobro, da slišijo. Če jih zanima še kaj drugega vprašajo, ter če ne veš odgovora rečeš preprosto, da ne veš, če veš, odgovoriš. Zavezujem se, da pred nastopom se umirim s pomočjo dihanja, se že doma pripravim vsaj približno kaj bom povedala, ter govorim sproščeno in tisto kaj moram povedati, kar je dobro da povem, ter odgovorim na njihova vprašanja, ter se ne oziram na število poslušalcev, saj ni pomembno ali govorim enemu ali več, če pa je še vedno prisoten strah, se fokusiram na enega udeleženca in govorim samo njemu, saj drugače poizkušam z očmi zajeti celo dvorano, vse poslušalce.

160. dan: Iskanje trenutka

Zelo rada fotografiram, ter iščem zanimive motive, trenutke. Vendar zakaj jih iskati, če je vsak trenutek tisti pravi. Zakaj iskati motive, zakaj preprosto ne biti? Večino dni v zadnjem času prespim, sem v hiši. Ven me spravijo sonce, misel, da moram nabrati, pospraviti zelišča in začimbe in čudoviti motivi. Nanašam se na to. Živim za take trenutke, to je vse kar imam. Vsi ostali načrti so samo v glavi, so ideje, zamisli, nekaj kar se nazadnje ne realizira. Vendar tako življenje ni dobro za nikogar. Počasi pride slabo počutje, bolezni, depresija in potem se človek vrti v začaranem krogu, ter ne vidi izhoda, ne ve kje je začetek in kje konec.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati razloge za aktivnost v naravi, odhod iz hiše, Ko se zavem, da iščem razloge za aktivnosti v naravi, odhod iz hiše, se ustavim in diham. Zavedam se, da bolj kot razloge iščem izgovore kako ne iti ven, kako ne iti od doma, kako poležavati doma. To tako eno kot drugo ni dobro, saj ni tisto, kar si resnično želim. Ne poslušam sebe, svojega telesa, se mu ne prilagajam. Delam tako, kot mislim, da je najboljše zame, čeprav ni. Najboljše zame je, da grem vsak dan na sprehod, brez vzroka, brez izgovorov in samo hodim, sem v trenutku in uživam v vdihu in izdihu svežega zraka. Zavezujem se, da sem si uredila svoje življenje in sem aktivna in skrbim za svoje telo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati izgovore, da mi le ne bi bilo treba iti iz hiše, ter delati nekaj na sebi in zase. Ko se zavem, da iščem izgovore, da mi le ne bi bilo treba iti iz hiše, ter delati nekaj na sebi in zase, se ustavim in diham. Zavedam se, da me nihče ne bo spravil v red, če se ne bom sama, nihče drug ne bo živel v mojem telesu, zato moram narediti ga primernega za vse preizkušnje, skozi katere bom še šla. Zavezujem se, da skrbim zase, za svoje telo in poslušam svoje telo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ne izpeljati vseh idej in načrtov tudi v realnem življenju, saj najlažje si jih je  zamisliti, ter nato pozabiti nanje. Ko se zavem, da ne izpeljem vseh idej in načtov tudi v realnem življenju, saj najlažje si jih je zamisliti, ter nato pozabiti nanje, se ustavim in diham. Zavedam se, da iščem bližnjice, ki pa mi ne pomagajo, ampak se samo počutim boljše, ker sem kao nekaj naredila, v resnici pa nisem. Razmišljanje o neki stvari, ter je nato ne spraviti v realno obliko je nepotrebna izguba časa, ter energije. Najbolje je, da preneham si delati velikih načrtov za prihodnost, si zamišljati ideje in projekte, ter raje izpeljem en in en projekt od začetka do konca, no če se prekriva ideja, lahko tudi dva ali več. Vendar se moram premakniti, ne pa samo razmišljati o eni stvari, ker razmišljanje me ne bo obogatilo. Zavezujem se, da če si zamislim en projet, če je v moji moči, ga izpeljem od začetka do konca, ter nato nadaljujem z drugim projektom.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati trenutek, ki je zdavnaj spolzel mi skozi prste, ter ga ujeti v fotografijo, vendar fotografija je le barva, odtenki, trenutek pa je izgubljen za vedno. Ko se zavem, da iščem trenutek, ki je zdavnaj spolzel mi skozi prste, ter ga ujeti v fotografijo, vendar fotografija je le barva, odtenki, trenutek pa je izgubljen za vedno, se ustavim in diham. Zavedam se, da vsak vzgih in izdih je dolg trenutek, dva, več. Ko se ne posvečam dihanju, ko se ga ne zavedam, ter se raje posvečam razmišljanju, takrat izgubljam dragocen čas, trenutke. Da, lepo je zamrzniti trenutek, vendar nikoli ni ta trenutek tak, kot je v resnici, saj na fotografiji so samo barve, ki tebi nekaj pomenijo, se drugim zdijo lepe, to pa je vse. Če z nekom, ki ni bil tam v tistem trenutku, se mu zdi trenutek, fotografija lepa, umetniška, grda, navadna, to pa je tudi vse, ocenjuje fotografijo, ne pa trenutka. Ne, to ne pomeni, da je prepovedano fotografirati, vendar iskati trenutke ni potrebno, trenutki pridejo in gredo, eden za drugim, še prehitro, ni si potrebno zapomniti vseh skozi fotografijo, bolje je živeti te trenutke. Fotografija je po eni strani nevarna zame, saj se nanašam nanjo, po drugi strani pa je podporna zame, saj me spravi iz hiše, grem v naravo, se premikam, vidim in doživim lepoto trenutka, ki ga v hiši ne bi, vendar ni mi potrebno biti odvisna od fotografije, jaz moram voditi življenje, ne življenje mene. Zavezujem se, da se ne zanašam preveč na fotografijo kot mojo podporo in živim tudi brez nje v polnosti, fotografija pa ostaja moj hobi, razvedrilo, dodatek, to pa zato, ker me veseli, rada fotografiram, uživam v fotografiji in se tudi na tak način izražam.

159. dan: Pogrešanje

To kar bom pisala v tem blogu velja tako za ljudi, kot za živali in stvari. Namreč ko nekoga ali nekaj pogrešamo v večini primerov ne pogrešamo tistega ali tisto, ampak čustva in občutke, ki naj bi jih osebe ali živali dajali nam. Da, vem, da sem vse skupaj zakomplicirala in ni nikomur nič jasno, vendar poglejmo drugače.
Ker osebe s katero sem si bila blizu ni več jo zelo pogrešam. Čeprav je bila zaradi naglušnosi osebe, katero pogrešam najina komunikacija okrnjena pogrešam druženje, pa spraševanje kje so drugi člani družine, ali so že doma ali ne, pogrešam zgodbe, televizijo na ves glas, odpiranje vrat, da preveri, ali sem v sobi, ter še veliko drugega. Da, pogrešam vse to, vendar ali je to res to kar pogrešam in ali je to povezano z mano, ter si to lahko dam sama? No pa preverimo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila pogrešati osebo in se zaradi tega počutiti osamljeno. Ko se zavem, da pogrešam osebo in se zaradi tega počutim osamljeno, se ustavim in diham. Zavedam se, da moram ugotoviti, ali pogrešam osebo, ali druženje z njo, ali pogrešam besede in dejanja te osebe, ali samo mislim, da vse to pogrešam. Zavezujem se, da ko začnem pogrešati se umirim, diham in ugotovim kaj v resnici pogrešam.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila počutiti se osamljeno, ker ni osebe/stvari, na katere sem navajena. Ko se zavem, da se počutim osamljeno, ker ni osebe/stvari, na katere sem navajena, se ustavim in diham. Zavedam se, da ko se navadiš na določene osebe/stvari, se te zdijo samoumevne in ne razmišljam kako bo, ko jih ne bo več. Ko jih ni, jih pogrešaš, se počutiš osamljeno, ker ti nekaj manjka, vendar v resnici si ti tisti, ki misli, da jih nujno potrebuje, ter takega občutja ne more dobiti na drugačen način, kot od osebe/stvari, ki je ni, vendar v resnici si lahko daš vse sam. Zavezujem se, da se ne počutim osamljeno, ker ni osebe, ob kateri sem imela določene občutke in ker osebe ni več, tudi ni več občutkov.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati pozornost. Ko se zavem, da iščem pozornost, se ustavim in diham. Zavedam se, da bila sem navajena na družbo, pogovor, pozornost osebe, ki je ni več. Sedaj se moram ko se počutim slabo ustaviti in ugotoviti kaj je tisto, kar me je pripeljalo do takega počutja. Če ugotovim, da je to potreba po pozornosti oz pomanjkanje pozornosti, si pozornost dam sama. Zavezujem se, da ko ugotovim, da iščem/potrebujem pozornost, da si jo dam sama.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati potrditev. Ko se zavem, da iščem potreditev, se ustavim in diham. Zavedam se, da je oseba na različne načine mi dajala potrditve, tako, da se je družila z mano, mi zaupala in tako dalje. Sedaj ko te osebe več ni, se počutim izgubljeno, ter ne vem, ali delam stvari pravilno, saj od drugih ne dobim potrditve ali zavrnitve. Zavezujem se, da ko ugotovim, da iščem potrditev sama pridem do tega, ali sem stvar naredila prav in dovolj dobro ali ne.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati ljubezen, sprejetost, prijateljstvo, družbo. Ko se zavem, da iščem ljubezen, sprejetost, prijateljstvo, družbo, se ustavim in diham. Zavedam se, da to kar iščem je povezano in si lahko dam sama. Ko ljubim sebe, ne potrebujem ljubezni drugega, ko sprejmem sebe, ne potrebujem sprejetosti od drugih, ko sem sebi prijateljica in najboljša družba, ne potrebujem iskati prijateljstvo in družbo izven sebe. Ne pravim, da ne smem ljubiti drugih, imeti prijatelje in družbo, ampak se ne bom počutila odrinjena in osamljena če tega ne bom imela, če pa bom, pa bo to samo osebna nadgradnja. Zavezujem se, da se opazujem, se imam rada, se sprejemam in sem si najboljša družba.

158. dan: Strah pred neznanim

Eden od bazičnih strahov je tudi strah pred neznanim. Tokrat bom ta strah povezala z izgubo bližnjega, saj ko nekega človeka ni več, zavlada praznina, ter situacija postane neznana. Vendar česa nas je pri izgubi strah, je res izguba, ter kako bomo živeli potem najhujše, ali je največji strah zaradi naših prepričanj in pričakovanj.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati kako naj reagiram v določeni situaciji, katero sem včasih reševala skupaj z osebo, ki je ni več. Ko se zavem, da razmišljam kako naj reagiram v določeni situaciji, katero sem včasih reševala skupaj z osebo, ki je ni več, se ustavim in diham. Zavedam se, da razmišljati o stvareh, ki se mogoče ne bodo zgodile nikoli je brezpredmetno in bom situacijo rečevala v tistem trenutku, ko bom jo morala reševati. Najbolje je biti v tem trenutku, ne pa razmišljati o stvareh, ki se mogoče ne bodo nikoli zgodile. Zavezujem se, da se ne sekiram kaj bo če bo, ampak sem v tem trenutku, tukaj in zdaj in se posvečam dihanju.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti strah, ter se spraševati kako bo brez njega, kako bom živela, kaj bom pogrešala. Ko se zavem, da imam strah, ter se sprašujem kako bo brez njega, kako bom živela, kaj bom pogrepala, se ustavim in diham. Zavedam se, da obremenjevati za vnaprej ali za nazaj ni potrebno. Živeti v tem trenutku je bistvo vsega. Ni ga, pogrešam ga, stvari se spreminjajo, vendar življenje teče dalje. Še vedno imam veliko vprašanj, na katere bi lahko odgovoril samo on. Vendar to sedaj niti ni pomembno. Pomembna sem jaz, pomembno je, da se imam rada, da se sprejmem, da uživam v svoji bližini. Pomembno je da sem. Zavezujem se, da izkoristim vsak trenutek za živeti, namesto za razmišljati kaj bi bilo če bi bilo in kaj bo če bo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti strah pred praznino, ko človeka ni več, ko te namesto osebe spremlja praznina. Ko se zavem, da imam strah pred praznino, ko človeka ni več, ko te namesto osebe spremlja praznina, se ustavim in diham. Zavedam se, da praznina je, ter se je ne da nadomestiti. Vsaj od zunaj ne. Najpomembneje je, da ugotovim, zaradi česa je praznina, kaj pogrešam, česa si ne morem dati, kar mi je oseba, ki jo pogrešam dajala. Pa če se tega zavedam ali ne. Dala je čas, pogovor, ljubezen, družbo, nekaj kar pogrešam, ter bom pogrešala, dokler ne nadomestim tako, da si pričnem tisto stvar dajati sama. Zavezujem se, da se zavedam, da praznina je, vendar ni potrebno, da ostane za vedno, saj jo nadomestim tako, da si dam tisto, kar pogrešam, tisto kar mi je dala oseba, ko je bila še živa.