161. dan: Javno nastopanje

Nikoli ni bilo mi težko nastopat pred razredom, res me je bilo strah recitirat pesmice, ampak ne zaradi nastopa samega, ampak da bi se zmotila. Prav tako sem nastopala, govorila po mikrofonu, pa tudi sama intervjuvala ljudi. Ni bilo problema. Tudi kuharske delavnice sem že imela, ni bilo problema govoriti in poučevati ljudi. Vendar sedaj me čaka nekaj drugačnega. Nastopala bom sama pred večjo množico ljudi, pripravljala jed, govorila o drugih jedeh in še kaj se bo našlo. Najbolj strah me je tega, da publiki ne bom dovolj zanimiva, ter bodo pobegnili iz prizorišča, da jih bo ogromno, ter ne bom imela dovolj izdelka, ter da bom morala govoriti po mikrofonu, saj že dolgo nisem govorila in ne vem kako bo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti strah pred dogodkom, ker ne vem kaj se bo tam dogajalo. Ko se zavem, da imam strah pred dogodkom, ker ne vem kaj se bo dogajalo, se ustavim in diham. Zavedam se, da nihče, ki nekaj dela prvič ne ve kaj in kako bo, vendar če zaupa vase, da bo vse dobro, potem tudi bo. Prav tako je najbolje, da jaz delam po svojih najboljših močeh in če kaj ni tako, kot bi moralo biti, če je kaj narobe, se ne sekiram, ampak izpeljem po najboljših močeh. Zavezujem se, da se ne sekiram po nepotrebnem in delam na način, ki je najboljši, se prilagajam drugim, vendar sem še vedno jaz.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati kako bo vse skupaj izpadlo in ali sem dovolj dobra, da imam tako predavanje/ delavnico. Ko se zavem, da se bojim, kako bo vse skupaj izpadlo in ali sem dovolj dobra, da imam tako predavanje/ delavnico, se ustavim in diham. Zavedam se, da jaz sama vem in znam največ o stvari o kateri nameravam govoriti, saj se stvari posvečam in jo raziskujem. Tudi drugi mogoče vedo veliko o tej temi, vendar ne čisto o tem o čemer bom predavala sama, zato je strah odveč. Zavezujem se, da je strah odveč, saj o stvari o kateri predavam imam več znanja kot poslušalci, ter kar povem je za njih nekaj novega, če ugotovim, da ima nekdo več znanja, ga povprašam po njegovem znanju in naredim prijetno za vse, vendar osebe ne izkoristim.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti strah pred govorom veliki skupin. Ko se zavem, da me je strah imeti govor pred veliko skupino, se ustavim in diham. Zavedam se, da velika skupina ljudi pomeni več poslušalcev, torej več ljudi, ki mi lahko omogočijo posel. Poleg tega je govoriti enemu človeku, dvema, desetim, petdesetim ali stotim enako. Poveš, kar veš in znaš in kar predvidevaš, da morajo slišati, kar je dobro, da slišijo. Če jih zanima še kaj drugega vprašajo, ter če ne veš odgovora rečeš preprosto, da ne veš, če veš, odgovoriš. Zavezujem se, da pred nastopom se umirim s pomočjo dihanja, se že doma pripravim vsaj približno kaj bom povedala, ter govorim sproščeno in tisto kaj moram povedati, kar je dobro da povem, ter odgovorim na njihova vprašanja, ter se ne oziram na število poslušalcev, saj ni pomembno ali govorim enemu ali več, če pa je še vedno prisoten strah, se fokusiram na enega udeleženca in govorim samo njemu, saj drugače poizkušam z očmi zajeti celo dvorano, vse poslušalce.

160. dan: Iskanje trenutka

Zelo rada fotografiram, ter iščem zanimive motive, trenutke. Vendar zakaj jih iskati, če je vsak trenutek tisti pravi. Zakaj iskati motive, zakaj preprosto ne biti? Večino dni v zadnjem času prespim, sem v hiši. Ven me spravijo sonce, misel, da moram nabrati, pospraviti zelišča in začimbe in čudoviti motivi. Nanašam se na to. Živim za take trenutke, to je vse kar imam. Vsi ostali načrti so samo v glavi, so ideje, zamisli, nekaj kar se nazadnje ne realizira. Vendar tako življenje ni dobro za nikogar. Počasi pride slabo počutje, bolezni, depresija in potem se človek vrti v začaranem krogu, ter ne vidi izhoda, ne ve kje je začetek in kje konec.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati razloge za aktivnost v naravi, odhod iz hiše, Ko se zavem, da iščem razloge za aktivnosti v naravi, odhod iz hiše, se ustavim in diham. Zavedam se, da bolj kot razloge iščem izgovore kako ne iti ven, kako ne iti od doma, kako poležavati doma. To tako eno kot drugo ni dobro, saj ni tisto, kar si resnično želim. Ne poslušam sebe, svojega telesa, se mu ne prilagajam. Delam tako, kot mislim, da je najboljše zame, čeprav ni. Najboljše zame je, da grem vsak dan na sprehod, brez vzroka, brez izgovorov in samo hodim, sem v trenutku in uživam v vdihu in izdihu svežega zraka. Zavezujem se, da sem si uredila svoje življenje in sem aktivna in skrbim za svoje telo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati izgovore, da mi le ne bi bilo treba iti iz hiše, ter delati nekaj na sebi in zase. Ko se zavem, da iščem izgovore, da mi le ne bi bilo treba iti iz hiše, ter delati nekaj na sebi in zase, se ustavim in diham. Zavedam se, da me nihče ne bo spravil v red, če se ne bom sama, nihče drug ne bo živel v mojem telesu, zato moram narediti ga primernega za vse preizkušnje, skozi katere bom še šla. Zavezujem se, da skrbim zase, za svoje telo in poslušam svoje telo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ne izpeljati vseh idej in načrtov tudi v realnem življenju, saj najlažje si jih je  zamisliti, ter nato pozabiti nanje. Ko se zavem, da ne izpeljem vseh idej in načtov tudi v realnem življenju, saj najlažje si jih je zamisliti, ter nato pozabiti nanje, se ustavim in diham. Zavedam se, da iščem bližnjice, ki pa mi ne pomagajo, ampak se samo počutim boljše, ker sem kao nekaj naredila, v resnici pa nisem. Razmišljanje o neki stvari, ter je nato ne spraviti v realno obliko je nepotrebna izguba časa, ter energije. Najbolje je, da preneham si delati velikih načrtov za prihodnost, si zamišljati ideje in projekte, ter raje izpeljem en in en projekt od začetka do konca, no če se prekriva ideja, lahko tudi dva ali več. Vendar se moram premakniti, ne pa samo razmišljati o eni stvari, ker razmišljanje me ne bo obogatilo. Zavezujem se, da če si zamislim en projet, če je v moji moči, ga izpeljem od začetka do konca, ter nato nadaljujem z drugim projektom.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati trenutek, ki je zdavnaj spolzel mi skozi prste, ter ga ujeti v fotografijo, vendar fotografija je le barva, odtenki, trenutek pa je izgubljen za vedno. Ko se zavem, da iščem trenutek, ki je zdavnaj spolzel mi skozi prste, ter ga ujeti v fotografijo, vendar fotografija je le barva, odtenki, trenutek pa je izgubljen za vedno, se ustavim in diham. Zavedam se, da vsak vzgih in izdih je dolg trenutek, dva, več. Ko se ne posvečam dihanju, ko se ga ne zavedam, ter se raje posvečam razmišljanju, takrat izgubljam dragocen čas, trenutke. Da, lepo je zamrzniti trenutek, vendar nikoli ni ta trenutek tak, kot je v resnici, saj na fotografiji so samo barve, ki tebi nekaj pomenijo, se drugim zdijo lepe, to pa je vse. Če z nekom, ki ni bil tam v tistem trenutku, se mu zdi trenutek, fotografija lepa, umetniška, grda, navadna, to pa je tudi vse, ocenjuje fotografijo, ne pa trenutka. Ne, to ne pomeni, da je prepovedano fotografirati, vendar iskati trenutke ni potrebno, trenutki pridejo in gredo, eden za drugim, še prehitro, ni si potrebno zapomniti vseh skozi fotografijo, bolje je živeti te trenutke. Fotografija je po eni strani nevarna zame, saj se nanašam nanjo, po drugi strani pa je podporna zame, saj me spravi iz hiše, grem v naravo, se premikam, vidim in doživim lepoto trenutka, ki ga v hiši ne bi, vendar ni mi potrebno biti odvisna od fotografije, jaz moram voditi življenje, ne življenje mene. Zavezujem se, da se ne zanašam preveč na fotografijo kot mojo podporo in živim tudi brez nje v polnosti, fotografija pa ostaja moj hobi, razvedrilo, dodatek, to pa zato, ker me veseli, rada fotografiram, uživam v fotografiji in se tudi na tak način izražam.

159. dan: Pogrešanje

To kar bom pisala v tem blogu velja tako za ljudi, kot za živali in stvari. Namreč ko nekoga ali nekaj pogrešamo v večini primerov ne pogrešamo tistega ali tisto, ampak čustva in občutke, ki naj bi jih osebe ali živali dajali nam. Da, vem, da sem vse skupaj zakomplicirala in ni nikomur nič jasno, vendar poglejmo drugače.
Ker osebe s katero sem si bila blizu ni več jo zelo pogrešam. Čeprav je bila zaradi naglušnosi osebe, katero pogrešam najina komunikacija okrnjena pogrešam druženje, pa spraševanje kje so drugi člani družine, ali so že doma ali ne, pogrešam zgodbe, televizijo na ves glas, odpiranje vrat, da preveri, ali sem v sobi, ter še veliko drugega. Da, pogrešam vse to, vendar ali je to res to kar pogrešam in ali je to povezano z mano, ter si to lahko dam sama? No pa preverimo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila pogrešati osebo in se zaradi tega počutiti osamljeno. Ko se zavem, da pogrešam osebo in se zaradi tega počutim osamljeno, se ustavim in diham. Zavedam se, da moram ugotoviti, ali pogrešam osebo, ali druženje z njo, ali pogrešam besede in dejanja te osebe, ali samo mislim, da vse to pogrešam. Zavezujem se, da ko začnem pogrešati se umirim, diham in ugotovim kaj v resnici pogrešam.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila počutiti se osamljeno, ker ni osebe/stvari, na katere sem navajena. Ko se zavem, da se počutim osamljeno, ker ni osebe/stvari, na katere sem navajena, se ustavim in diham. Zavedam se, da ko se navadiš na določene osebe/stvari, se te zdijo samoumevne in ne razmišljam kako bo, ko jih ne bo več. Ko jih ni, jih pogrešaš, se počutiš osamljeno, ker ti nekaj manjka, vendar v resnici si ti tisti, ki misli, da jih nujno potrebuje, ter takega občutja ne more dobiti na drugačen način, kot od osebe/stvari, ki je ni, vendar v resnici si lahko daš vse sam. Zavezujem se, da se ne počutim osamljeno, ker ni osebe, ob kateri sem imela določene občutke in ker osebe ni več, tudi ni več občutkov.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati pozornost. Ko se zavem, da iščem pozornost, se ustavim in diham. Zavedam se, da bila sem navajena na družbo, pogovor, pozornost osebe, ki je ni več. Sedaj se moram ko se počutim slabo ustaviti in ugotoviti kaj je tisto, kar me je pripeljalo do takega počutja. Če ugotovim, da je to potreba po pozornosti oz pomanjkanje pozornosti, si pozornost dam sama. Zavezujem se, da ko ugotovim, da iščem/potrebujem pozornost, da si jo dam sama.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati potrditev. Ko se zavem, da iščem potreditev, se ustavim in diham. Zavedam se, da je oseba na različne načine mi dajala potrditve, tako, da se je družila z mano, mi zaupala in tako dalje. Sedaj ko te osebe več ni, se počutim izgubljeno, ter ne vem, ali delam stvari pravilno, saj od drugih ne dobim potrditve ali zavrnitve. Zavezujem se, da ko ugotovim, da iščem potrditev sama pridem do tega, ali sem stvar naredila prav in dovolj dobro ali ne.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati ljubezen, sprejetost, prijateljstvo, družbo. Ko se zavem, da iščem ljubezen, sprejetost, prijateljstvo, družbo, se ustavim in diham. Zavedam se, da to kar iščem je povezano in si lahko dam sama. Ko ljubim sebe, ne potrebujem ljubezni drugega, ko sprejmem sebe, ne potrebujem sprejetosti od drugih, ko sem sebi prijateljica in najboljša družba, ne potrebujem iskati prijateljstvo in družbo izven sebe. Ne pravim, da ne smem ljubiti drugih, imeti prijatelje in družbo, ampak se ne bom počutila odrinjena in osamljena če tega ne bom imela, če pa bom, pa bo to samo osebna nadgradnja. Zavezujem se, da se opazujem, se imam rada, se sprejemam in sem si najboljša družba.

158. dan: Strah pred neznanim

Eden od bazičnih strahov je tudi strah pred neznanim. Tokrat bom ta strah povezala z izgubo bližnjega, saj ko nekega človeka ni več, zavlada praznina, ter situacija postane neznana. Vendar česa nas je pri izgubi strah, je res izguba, ter kako bomo živeli potem najhujše, ali je največji strah zaradi naših prepričanj in pričakovanj.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati kako naj reagiram v določeni situaciji, katero sem včasih reševala skupaj z osebo, ki je ni več. Ko se zavem, da razmišljam kako naj reagiram v določeni situaciji, katero sem včasih reševala skupaj z osebo, ki je ni več, se ustavim in diham. Zavedam se, da razmišljati o stvareh, ki se mogoče ne bodo zgodile nikoli je brezpredmetno in bom situacijo rečevala v tistem trenutku, ko bom jo morala reševati. Najbolje je biti v tem trenutku, ne pa razmišljati o stvareh, ki se mogoče ne bodo nikoli zgodile. Zavezujem se, da se ne sekiram kaj bo če bo, ampak sem v tem trenutku, tukaj in zdaj in se posvečam dihanju.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti strah, ter se spraševati kako bo brez njega, kako bom živela, kaj bom pogrešala. Ko se zavem, da imam strah, ter se sprašujem kako bo brez njega, kako bom živela, kaj bom pogrepala, se ustavim in diham. Zavedam se, da obremenjevati za vnaprej ali za nazaj ni potrebno. Živeti v tem trenutku je bistvo vsega. Ni ga, pogrešam ga, stvari se spreminjajo, vendar življenje teče dalje. Še vedno imam veliko vprašanj, na katere bi lahko odgovoril samo on. Vendar to sedaj niti ni pomembno. Pomembna sem jaz, pomembno je, da se imam rada, da se sprejmem, da uživam v svoji bližini. Pomembno je da sem. Zavezujem se, da izkoristim vsak trenutek za živeti, namesto za razmišljati kaj bi bilo če bi bilo in kaj bo če bo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti strah pred praznino, ko človeka ni več, ko te namesto osebe spremlja praznina. Ko se zavem, da imam strah pred praznino, ko človeka ni več, ko te namesto osebe spremlja praznina, se ustavim in diham. Zavedam se, da praznina je, ter se je ne da nadomestiti. Vsaj od zunaj ne. Najpomembneje je, da ugotovim, zaradi česa je praznina, kaj pogrešam, česa si ne morem dati, kar mi je oseba, ki jo pogrešam dajala. Pa če se tega zavedam ali ne. Dala je čas, pogovor, ljubezen, družbo, nekaj kar pogrešam, ter bom pogrešala, dokler ne nadomestim tako, da si pričnem tisto stvar dajati sama. Zavezujem se, da se zavedam, da praznina je, vendar ni potrebno, da ostane za vedno, saj jo nadomestim tako, da si dam tisto, kar pogrešam, tisto kar mi je dala oseba, ko je bila še živa.

157. dan: Žalovanje 2

Žalovanje naj bi imelo več nivojev, čeprav v resnici žaluješ celo življenje. No, ne vem koliko je res, ker tega nisem raziskovala, sem pa opazila, da ga manj pogrešam, ter vsake toliko časa se mi pojavi v mislih kako še zadnjič odhaja v bolnišnico, ter se od tam ni več vrnil. V njemu sem takrat videla jezo, kot da je bil jezen, da mora iti. Tik preden so ga prišli iskat se mi je zaupal, da ve, da ni dobro kar počne, vendar si ne more pomagati. Tudi jaz mu nisem mogla pomagati, vsi so imeli pri tem več besede. Ko gledam sedaj tisti trenutek vidim pri njemu drugačno razpoloženje. Vidim, da se je takrat sprijaznil z usodo, da je vedel, da se poslavlja in ne bo ga več domov. Sprejel je vse, kar mu je življenje prineslo na pot. Še vedno sem prepričana, da če takrat ne bi šel, če bi se tisti dan vrnil domov, da bi bil še vedno živ.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti jezna na druge, ker je umrl. Ko se zavem, da sem jezna na druge, ker je umrl, se ustavim in diham. Zavedam se, da bi umrl v vsakem primeru, če ne sedaj, pa kasneje, večno ne bi mogel živeti, ne v tem trenutku in tem fizičnem telesu. Zavezujem se, da nisem več jezna na druge, ker je umrl, saj se je za smrt odločil sam.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila čutiti nelagodje ob pogledu na njegovo fotografijo. Ko se zavem, da se počutim nelagodno ob pogledu na njegovo fotografijo, se ustavim in diham. Zavedam se, da je to nelagodje povezano z jezo, žalostjo, osamljenostjo, nesprejemanjem sebe, nemočjo, prepričanjem, da ni umrl. To nelagodje so vsa ta čustva v meni, ki jih moram predelati, se posloviti od njega, ter začeti živeti tako, kot pred njegovo smrtjo. Zavezujem se, da naslednjič ko vidim fotografijo jo gledam toliko časa, dokler ne bom spejela njegove smrti, predelala vsa čustva ob njegovem odhodu.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti prepričana, da ni umrl, da je še vedno živ v bolnišnici. Ko se zavem, da sem prepričana, da ni umrl, da je še vedno živ v bolnišnici, se ustavim in diham. Zavedam se, da on je še živ, vendar njegovega fizičnega telesa, katerega je imel na Zemlji ni več. To, da nisem videla njegovega mrtvega telesa ne more biti razlog, da ne verjamem, da ni umrl. Od drugih bližnjih sem videla njihova mrtva telesa, ter sem se prepričala, da so mrtvi, čeprav se jih nisem dotaknila. Lažje sem sprejela vest o njihovi smrti, kot pa tokrat. Prav tako se mi zdi ta smrt čisto nesmiselna. Zavezujem se, da če ne morem sprejeti njegove smrti, da sprejmem, da ni več v svojem fizičnem telesu.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti prepričana, da je njegova smrt nesmiselna. Ko se zavem, da sem prepričana, da je njegova smrt nesmiselna, se ustavim in diham. Zavedam se, da ne morem iskati smisla v smrti. Smrt se zgodi. Mogoče bi res lahko živel še nekaj časa, če bi ostal doma, vendar bi lahko bolj trpel, kot je sedaj, ali pa bi umrl še prej. Ne vem, ali bi mi bilo težje ali ne, če bi umrl doma, ter ker tega ne vem, je bolje, da se sprijaznim z njegovo smrtjo in žalujem naprej. Zavezujem se, da sprejmem njegovo smrt kot tako, kajti taka je, ni bila prej ali kasneje, ni bila doma, bila je takrat in bil je v bolnišnici.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti nemočno, tako sedaj, ko ga ni več, kot prej ko je bil še živ. Ko se zavem, da sem počutim nemočno, tako sedaj, ko ga ni več, kot prej ko je bil še živ, se ustavim in diham. Zavedam se, da se je pač zgodilo tako, kot se je. Vse kar sem lahko sem dala od sebe. Tistih 14 dni ko je bil doma, sem bila več časa budna, kot sem spala. Bila sem jezna, neprespana, žalostna, ker nisem mogla spati. Vendar ko sem se naspala sem bila dobro in sem imela občutek, da bi lahko ves čas pazila nanj, čeprav ne bi zdraža, saj se mi je telo upiralo. Želela sem vse narediti zanj, da bi le ostal doma in bi bilo vse tako kot prej. Sedaj ko ga ni, pa je brez veze gledati nazaj, saj ne morem ničesar spremeniti. Zavezujem se, da sprejmem, da sem naredila vse, kar sem lahko in sem zelo močna.

156. dan: Žalovanje

Že več kot en teden je minilo odkar so mi po telefonu sporočili, da je umrl stric. Stric mu pravimo zato, ker je stric, nima otrok, ter ker je od mami stric. Bil je že starejši gospod in mi je bil kot dedek, ki ga nikoli nisem spoznala, saj je umrl že pred mojim rojstvom.
Ko sem zvedela, sem ravno jedla in sem si rekla, da bom v miru pojedla, potem pa šla domov, vendar takoj, ko sem prekinila pogovor, so me oblile solze in nisem imela apetita. Odtakrat se počutim nekako izgubljena. Pogrešam ga, čeprav sem nekako sama sebe prepričala, da sploh ni mrtev, ampak še vedno v bolnišnici. Počutim se tudi osamljeno, saj sva skupaj bivala v istem nadstropju in je vsake toliko časa odprl vrata in preveril če sem doma. Skupaj sva gledala televizijo. Nisva se pogovarjala, če ni bilo potrebe, ker je bil naglušen, vendar je bila že njegova prisotnost dovolj.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti osamljeno, ker sem sama v svojem nadstropju po njegovi smrti. Ko se zavem, da se počutim osamljeno, ker sem sama v svojem nadstropju po njegovi smrti, se ustavim in diham. Zvedam se, da sem bila že prej v istem nadstropju in sem več časa kot z njim oziroma drugimi ljudmi preživela sama v sobi pred računalnikom. Zavezujem se, da ko začnem razmišljati, da sem sama v nadstropju se zavem, da nisem sama v stavbi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti osamljeno, ker je umrl in nimam nikogar za pogovor. Ko se zavem, da se počutim osamljeno, ker je umrl in nimam nikogar za pogovor, se ustavim in diham. Zavedam se, da tudi ko je bil še živ nisem z njim veliko se pogovarjala, ampak je bilo dovolj, da je bil. Zavezujem se, da ko začnem razmišljati, da nimam nikogar za pogovor, se zavem, da ne potrebujem nikogar za pogovor, ker tudi prej nisem govorila z njim.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti osamljeno, ker ga pogrešam, ter pogrešam njegove muhe. Ko se zavem, da se počutim osamljeno, ker ga pogrešam, ter pogrešam njegove muhe, se ustavim in diham. Zavedam se, da je pri njegovih 90+ letih imel svoje muhe, ter je bil kakšen je bil, vendar jaz bom ravno to pogrešala. Pogrešala bom njegovo pomoč, ki nam jo je dajal po njegovih zmožnostih. Preštel je vsa drevesa in sadeže po drevesih. Vedel je koliko bo sena, ko je trava še stala, bil je nekdo, na katerega se lahko zaneseš. Zavezujem se, da ko sem osamljena, ko ga pogrešam, se zavem, da to je samo stanje in začnem delati fizične stvari, ki me zamotijo, ter sem zato v tem trenutku.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila žalovati zato, ker ga ni več in ga pogrešam, namesto, da bi ko je bil še živ izkoristila vsak trenutek z njim. Ko se zavem, da žalujem zato, ker ga ni več in ga pogrešam, namesto, da bi ko je bil še živ izkoristila vsak trenutek z njim, se ustavim in diham. Zavedam se, da žalovanje sedaj je samo del poslavljanja in pogrešanja v tem trenutku in se zavedam, da lahko traja dolgo, sploh ker še nisem se sprijaznila s tem, da je umrl, saj je umrl v bolnišnici in ga nisem videla mrtvega. Zavezujem se, da si vzamem čas za žalovanje, pogrešanje, vendar vseeno živim naprej.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti žalostna, brez energije in volje, ter hoditi okoli brez ciljev, ter imeti voljo edino za hrano. Ko se zavem, da sem žalostna, brez energije in volje, ter da hodim okoli brez ciljev, ter imam voljo edino za hrano, se ustavim in diham. Zavedam se, da na tak način ne bo sprememb, razen negativne in če bom se zapustila, bom ponovno postala depresivna. Torej je najbolje fizično delati stvari, ki me veselijo, ki mi nekaj pomenijo, ki se mi zdijo vredne truda, ter jih opraviti z zanosom. Čeprav v delu v tistem trenutku ne vidim ničesar uporabnega, je vseeno to lahko veliko delo, kar se bo izkazalo šele pozneje. Zavezujem se, da ko sem slabe volje, da fizično delam stvari, ki me veselijo, od igranja igric, do pletja, obrezovanja, nabiranja in sušenja rastlin za čaje in mila, vsaka malenkost šteje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti jezna, ker je umrl. Ko se zavem, da sem jezna, ker je umrl, se ustavim in diham. Zavedam se, da nisem mogla narediti nič, da bi preprečila njegovo smrt, čeprav imam prepričanje in občutek, da bi lahko še vedno živel, če bi bile okoliščine drugačne in se ne bi dogajalo vse tako, kot se je dogajalo. Vendar je kar je. Zavezujem se, da ko postanem jezna nase in vse vpletene, ki so bili v zadnjih mesecih z njim, da jim odpustim, ker z jezo ne moem iti naprej, vsi pa so naredili vse, kar je bilo po njihovih zmožnostih in prepričanjih najbolje, čeprav mu je škodovalo.

155. dan: Strah pred višino - plezanje do vrha

Kot mala deklica pri štirih, petih letih sem imela prijatelja, no sorodnika, ki je bil pravi lump. Predlagal mi je stvari, ki niso bile primerne za moja leta in jaz sem seveda jih naredila. En izmed predlogov je tudi bil plezanje na kozolec po latah za obešanje sena, detelje ali stelje. Ker je bil kozolec prazen, se na latah ni sušilo nič, mi je predlagal, da greva do vrha. Ker sem bila mala in spretna je to šlo brez problema, ko pa sem bila zgoraj pa se je ustavilo. Ne vem kako je prišlo do tega, da so me opazili, da plezam, ter me prišli iskat gor, ter pospremili dol, mogoče je bilo krivo, da si nisem upala sama iti dol, ali pa se še nisem obrnila za plezanje nazaj dol. Vendar ko se spominjam sedaj tistega dogodka, občutim strah. Ko sem bila s spremljevalcem na trdnih tleh, sem dobila lekcijo, da se tega ne dela, da se ne sme plezati, ker bom padla in se poškodovala, da naj nikoli več ne naredim česa takega. To je ostalo v meni in ne vem, ali sem še kdaj plezala in če sem od takrat, do mojega naslednjega spomina povezanega z višino imela strah pred višino, ker pa sem naslednji spomin že dodobra predelala, ter je ostal strah še vedno, potem je mogoče vzrok v tem spominu.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti strah pred višino, ker sem poslušala druge, ki so mi govorili kaj naj počnem, ter kaj ne smem početi. Ko se zavem, da imam strah pred višino, ker poslušam druge, ki so mi govorili kaj naj počnem, ter kaj ne smem početi, se ustavim in diham. Zavedam se, da sem bila takrat še otrok, ter sem hotela biti v družbi starejših, bolj izkušenih. Zato sem tudi poslušala le nekaj let starejšega sorodnika, ki je bil poln idej, vragolij in podobnega, ter se ni zavedal nevarnosti, jaz pa tudi ne. Ko so v dogajanje posegli odrasli in me okregali, je nastal tisti strah, ki ga ne bi bilo, če bi si zaupala in ne plezala gor. Zavezujem se, da razmišljam s svojo glavo in preden karkoli storim preverim, ali ne škodujem sebi ali ljudem okoli sebe.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti strah pred višino, ker ko sem prišla dol, so mi zabičali, da naj ne hodim več gor, ker lahko padem in se poškodujem. Ko se zavem, da imam strah pred višino, so mi zabičali, da naj ne hodim več, gor, potem ko sem prišla dol, ker lahko padem in se poškodujem, se ustavim in diham. Zavedam se, da če človek je mlad in nepazljiv, da se nesreče lahko zgodijo, vendar ko se umiriš in si pazljiv, da ne potrebuješ strahu, pred višino, ker če si dovolj pazljiv, ne pride do padca in poškodb. Zavezujem se, da se zavedam, da so me hoteli obvarovati pred poškodbami, ko so mi prikazali višino kot nekaj nevarnega, vendar sedaj sem dovolj pazljiva in razumna, da grem lahko na višino in ne pride do poškodb, če sem seveda dovolj pazljiva.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti občutek strahu, ko se spominjam opisanega dogodka, čeprav se ne spomnim podrobnosti. Ko se zavem, da imam občutek strahu, ko se spominjam opisanega dogodka, čeprav se ne spomnim podrobnosti, se ustavim in diham. Zavedam se, da ta občutek je lahko pravi, ali pa ker me je sedaj strah višine, ta strah projeciam na tisti dogodek. Kar pa sploh ni pomembno, saj imam ta strah v tem trenutku in je pomemben sam strah, ki ga je potrebno predelati. Zavezujem se, da se ne oziram ali so spomini pravi ali ne, ampak je bistveno to, da predelam situacijo, strah.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti strah pred višino, ker sem bila na višini, preden so me pospremili dol in me okregali. Ko se zavem, da imam strah pred višino, ker sem bila na višini, preden so me spopremili dol in me okregali, se ustavim in diham. Zavedam se, da sem povezala nevarnost pred višino z višino, ter dobila strah pred njo, čeprav to ne bi bilo potrebno. To je bilo dobro zanje v tistem trenutku, da nisem hodila več na višino, vendar sedaj me samo ovira, ker ne morem početi stvari, ki so na višini. Zavezujem se, da se zavedam, da je bilo kreganje, ki sem ga bila deležna v povezavi s tistim dogodkom in sedaj me ne bodo več kregali, če grem na višino, ker se zavedam nevarnosti in sem pazljiva.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila čutiti strah, ko sem bila na vrhu kozolca, preden so odrasli splezali gor in me varno pospremili dol. Ko se zavem, da sem čutila strah, ko sem bila na vrhu kozolca, preden so odrasli splezali gor in me varno pospremili dol, se ustavim in diham. Zavedam se, da sem splezala gor v igri, ter ker sem se želela dokazati. Ko sem bila zgoraj sem bila utrujena, ker je stavba visoka in je kar nekaj lat, katere sem morala preplezati do vrha. Če bi se zgoraj spustila, ter bi padla dol, ne bi preživela. Vendar preživela sem in živim. Zavezujem se, da se zavedam, da je večina strahov povzročena umetno, ker starši ne razložijo in en prikažejo nevarnosti na pravi način.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ne imeti strahu pred višino, če lestev ali stopnice niso previsoke, so stabilne oziroma imajo ograjo, torej če se počutim varno. Ko se zavem, da nimam strahu pred višino, če lestev ali stopnice niso previsoke, so stabilne oziroma imajo ograjo, torej če se počutim varno, se ustavim in diham. Zavedam se, da je to povezano s tem, ko so me dol pospremili, da sem prišla varno dol. Torej če je neka varnost, nekdo v moji bližini in se počutim varna, tako kot takrat pri spuščanju dol, nimam tolikšnega strahu pred višino, oziroma sploh nimam strahu. Zavezujem se, da se zavedam, da varnost, opora, nekdo, ki skrbi zame na višini, da sem lahko tudi sama, ki sem pazljiva in razumna.